Otroci imajo radi pravljice, ker je v njih vse mogoče. Mogoči so čudeži, mogoče so nadnaravne lastnosti in dobro običajno zmaga. Pravljice izhajajo iz kolektivnega nezavednega, kjer so otroci še najbolj doma, saj se s temi vsebinami pogosto srečujejo v svojih sanjah. Starše pogosto skrbi, če bodo njihovi otroci preveč verjeli v pravljice, da bodo izgubili občutek za realnost in jih bo krutost vsakdanjika zamorila.
A je pogosto prav nasprotno. Pravljice nagovarjajo vse plati otroške duše na vseh ravneh človeške duše hkrati– na zavedni in podzavestni ravni. Dovoljujejo jim, da skozi pravljice izživijo tudi tiste lastnosti svoje osebnosti, ki so za starše, vzgojitelje, šolo in družbo nesprejemljive, mogoče preveč agresivne. Na primer, skozi zgodbo o Pepelki lahko sestri izživita sestrsko ljubosumje ali tekmovalnost, kajti v pravljici je to dovoljeno. Po drugi strani pa pravljice nudijo tudi rešitev za naše hibe ali šibkosti, kajti pogosto junak prav iz svoje hibe razvije moč in na koncu zmaga. S tem se želijo poistovetiti. To jim daje notranji navdih, da tudi na področjih, kjer so šibkejši od drugih, poiščejo svojo notranjo moč in se borijo.
Pogosto naši otroci želijo slišati določeno pravljico dan za dnem, kajti niti sami ne vedo, kaj točno jih pri pravljici tako privlači. In pustimo jim ta svet. Naj v njemu uživajo brez naših zakaj-ev in njihovih zato-jev, pojdimo z njim skozi proces ponotranjanja vidikov te pravljice, kolikor je to pač potrebno. Namreč naša vprašanja jih iztirijo iz njihovega domišljijskega sveta, da se vračajo v realnost in iz pravljice ne potegnejo, kar bi lahko.
V različnih življenjskih obdobjih nas določena pravljica nagovarja na različne načine. S pomočjo Sneguljčice lahko naš malček doživi dobro in slabo stran svoje matere ali mačehe, se pravi sprejme, da je njegova mama včasih jezna, nestrpna, agresivna, nejevoljna in podobno ali se poistoveti s kraljevičem, ki po svojem iskanju končno najde žensko svojih sanj. Pubertetnica pa skozi to isto pravljico kasneje lahko predeljuje ljubosumnost matere (ali njenega nadomestka v vlogi mačehe) za njeno mladostjo, osamosvojitev in pomoč moške figure pri tem osamosvajanju. Pravljice naslavljajo tako otroke, kot tudi različne vidike odraslega.
Vsebina pravljic govori o vsakdanjih stiskah in težavah, s katerimi se sooča otrok in s tem spodbujajo njegov razvoj, istočasno pa sproščajo pritiske v njegovem nezavednem. Namreč izhajajo iz njihovega psihološkega in čustvenega sveta v določenem trenutku, a jih rešujejo s pomočjo junakove zgodbe, ki je v dialogu z otrokovim nezavednim in podzavestno rešuje njihove notranje stiske in nudijo rešitve zanje. Zato je ključno, da pravljica ni preveč podobna resničnosti, kajti iz nje se otrok ne sme vrniti ohromljen zaradi hude situacije pravljice, pač pa se vrniti okrepljen, pripravljen za nove izzive.
Ko pravljico otrokom pripovedujemo, pa je pomembno, da imajo čas, da o njej razmislijo. To pomeni, da jim ne damo takoj nalog, vprašanj ali odgovorov, pač pa da pravljico mogoče najprej narišejo, zato da o njej razmišljajo, si jo slikajo, osmislijo in da pravljica lahko deluje. Če jih bomo po tem risanju ponovno vprašali o vsebini pravljice, bomo o njej imeli precej bolj izdelano sliko in bodo lahko odgovarjali tudi na naša vprašanja glede njenega razumevanja.
Ko nas torej naš otrok povabi, da z njim zaigramo določeno pravljico, sprejmimo povabilo in se spustimo z njim v igro vlog. Prepustimo se njegovemu vodstvu, da se v pravljico vživi, zaigra vlogo, ki si jo izbere in ponavlja na tisoč in en način. Takrat namreč pravljica najbolj učinkuje nanj, ko jo je že tolikokrat slišal, da jo lahko že sam zaigra in običajno zaigra osebe, ki ga v pravljici najbolj nagovarjajo. Poosebljanje vlog mu pomaga začutiti različne vidike svoje osebnosti, ki so sicer preveč zapleteni, da bi jih razumel. Skozi igro pa lahko te lastnosti začuti in jih obvlada bolje, ko do tega pride spontano. Ko otrok to predela, izbere drugo pravljico in išče naprej spet naslednjo, ki ga bo nagovorila, dokler je ne najde. Vsekakor pa je ključno, da mu mi ne rešujemo njegovih težav, ampak mu omogočimo, se s svojimi stiskami in izzivi lahko poskuša soočati sam. Naša naloga pa je, da ga opremimo z dovolj orodji, ki krepijo njegovo domišljijo in sposobnostmi, ki mu omogočajo reševanje svojih zadreg, da se z njimi lahko sooča sam, mi pa smo ob njemu. To pa je odlična naloga pravljic.
