Ko se mi je rodila prva hčerka, sem začutila tisto globoko ponižnost do tega malega bitjeca, ki je bilo meni, prav meni, zaupano v varstvo in vzgojo za nekaj let. Počaščena sem, da me je izbrala, da z menoj stopa skozi ta del svoje življenjske poti. In prav tiste prve trenutke sem s spoštovanjem in zanimanjem do nje razmišljala o tem, kdo je to, kaj prinaša v moje življenje? Kaj se v tem okviru od mene pričakuje? Kakšna je njena pot, njeno dušno poslanstvo? Česa me je prišla naučiti? Nekaj svetega je bilo v tistem trenutku. In podobno se je zgodilo pri drugi in tretji hčeri.
Potem pa se seveda zgodi življenje. Zjutraj se pregovarjamo, da mora obleči to majico in ne tisto, drugo, ker ne ustreza priložnosti ali drugim barvam … ali meni, njeni mami … in vmes druga prinaša svoje breme, da si ne želi več hoditi v glasbeno šolo, da ona bi raje karate. In seveda tretja brca po tleh, da nikoli več ne bo šla na balet, ker ona hoče hip hop. Pa da ne govorimo o hrani, ki je bila še preden sem se spravila h kuhanju najbolj zaželena jed v naši družini, v trenutku, ko je postavljena prednjo, ena izmed njih že zavija z očmi in poudarja, da bi morala že vedet, da ona pa tega ne je (verjetno vam je jasno, da je prejšnji teden to še kako z veseljem jedla) …
Če se torej vrnem k Gibranu, sem zgrešila na celi črti … ona (in druge tudi) je prišla k meni samo na obisk … v varstvo, prišla je v to življenje preko mene, a ne zame … čeprav imam to čast, da ob njej v polnosti zaživim in se naužijem svojega materinstva. Torej bi morala sprejeti, da obleče stvari, ki jih želi, da trenira, kjer se počuti dobro in da izbira preživljanje prostega časa kot želi – npr. hribe, ki jih jaz najraje gledam samo od daleč. Ups. Vam je znano?
Ampak veste, ravno tiste stvari, pri katerih sem se morala najbolj boriti zase, največkrat poudarjati kdo sem in kdo nikoli ne bom, tam, kjer so me najbolj ovirali, tisto me je osebnostno najbolj utrdilo in okrepilo moj karakter. Zato močno zagovarjam, da otrok (in mi z njimi) mora imeti svoje bitke. Bitke, v katerih zmaga in tiste, v katerih izgubi. Ker včasih so stvari večje od nas. Ali pa se jih moramo preprosto lotiti drugače.
Ravno dolgčas je največji učitelj. Če hočemo, da je otrok ustvarjalen, mora izkusiti dolgčas, da razvije domišljijo in poišče način, kako se bo zabaval sam. Samostojnost in samozadostnost je danes redkost in zato bo tak otrok nedvomno uspešen na svojih poteh. Kot pravi naš mentor Stefano Carta, otroka moramo ravno toliko spravljati v neugodje, da ni preveč in zdi se mi ključno, da mu ne ukrademo njegovih bitk niti njegovih dosežkov.
Kaj pa lastnina? So oni naša lastnina? Ko si z njimi prizadevamo za določeno oceno, podvig ali veščino, za katero starši mislimo, da mu bo koristila, v resnici z njimi ravnamo, kot da so naša lastnina. Tako posvojimo njihove stiske, da v trenutku postanejo naše in postanejo naši izzivi … ko včasih pozabimo, da je v ozadju neko drugo bitje – naš otrok, ki enostavno ne čuti, kot čutim jaz. Sem ga v tistem trenutku zmožna slišati? Tudi če mi to ni všeč? Tudi, kadar mislim, da je to zanj slabo?
Najtežje je ravno to, opazovati svojega otroka, za katerega veš, da bo padel na nekem kamnu, ki ga ti vidiš. Ga nanj opozoriš, a vidiš, da te ne želi poslušati in da mora pasti, da bo razumel. Kamen je seveda prispodoba. Gre za življenjske preizkušnje, fant, ob katerem veš, da bo hči prizadeta, šport, za katerega veš, da ni zanjo, prijateljica, pri kateri veš, da ji v resnici ne želi dobrega. Takrat je čas za ljubezen in zaupanje. Takrat nam je najtežje jim darovati svojo ljubezen, brez da bi jim skušali dati svoje misli. Ker imajo svoje. Takrat se naša veličina kaže, če jim zmoremo z ljubeznijo stati ob strani in z njimi lizati rane po padcih, za katere smo vedeli, da se bodo zgodili.
Gre za to, da sprejemamo ali urimo njihova telesa v disciplini in redu ali kako drugače, sprejemamo njihove posebnosti in jih usmerjamo ter jim jih pomagamo razvijati ter se z njimi prebijamo skozi življenje. A njihovih poslanstev oz. poslanstev njihovih duš ne moremo poznati, ker oni pripadajo svetu, ki se bo šele zgodil, ko nas ne bo več ob njih. Za to poslanstvo se pripravljajo, ko izbirajo izbire, ki jih mi nikoli ne bi izbrali. In morajo izbirati drugače kot mi, ker bodo živeli v drugačnem svetu, ki bo njihov svet, ker ga bodo izoblikovali sami.
Naša domena je, da jim sledimo … da jih ne izgubimo. Kajti kadar preveč poskušamo, da bi oni ravnali kot mi, se vedli kot mi in čutili kot mi, jih izgubimo. In prav je tako. Oni morajo izpolniti svoj namen, zaradi katerega so prišli na ta svet in če jih pri tem oviramo, je prav, da poiščejo svojo pot stran od nas. Grozno slišati, kajne? Ampak, kot pravi Gibran, življenje ne teče nazaj in mi, starši, moramo razumeti, da je malo pomembno, kaj se je zgodilo včeraj, pač pa nas mora zanimati, kaj prinaša jutrišnji dan. Jutri pa domuje v kraljestvu naših otrok.
Bodimo torej našim otrokom dober lok, iz katerega bodo naši otroci poleteli, kamor morajo. Kamor jih njihove dušne poti vodijo. Ustvarjajmo okolje, ki bo našim otrokom spodbudno, ki jim bo dajalo najboljšo osnovo za razvoj svoje volje (ja, s tem mislim trmo), svojih misli in stališč, pri katerih zmoremo sprejeti, da so drugačna od naših in svojega načina življenja. Okolje naj vsebuje svoje zapovedi, kaj se od njih pričakuje, jasne omejitve njihovih okolij in svoje spodbude. Potrepljaj po rami, poljub na čelo, stisk roke ali objem delajo čudeže.
Tudi pri obdarovanju naj bo tako. Spodbujajmo njihovo domišljijo, obiskujmo jo skupaj z njimi, če nam jo dovolijo obiskati in ohranjajmo njihov pravljični svet, vključno z Miklavžem, Božičkom, dedkom Mrazom … Ni pomembna vrednost daril, pomembno pa je, da vključuje presenečenje in pozornost do našega otroka, da smo tam, ob njemu. Je kaj, kar vas navdahne z večjim navdušenjem, kot otroški obraz in vzkliki ob odvijanju darila? Pomembno je, da mu omogočimo nekaj tega čudežnega sveta in v njem prisostvujemo.
Naše življenje pa ni namenjeno zgolj vzgoji otrok in ustvarjanju ravno pravih napetosti v loku, da naši otroci poletijo. Pomembno je, da se veselimo poti naših otrok in jim nudimo zagon za njihov let, a tudi ko so ob nas ali jih ni, je naša naloga živeti svoje življenje. Početi stvari, ki so nam všeč, izbirati vsebine, ki nas privlačijo. Gre za stvari, ki nimajo nič opraviti z našimi otroci, a smo zaradi njih bolj izpolnjeni kot starši in kot ljudje. Tudi kadar od sebe ali njih ničesar ne pričakujemo, smo lahko izpolnjeni in ljubljeni. Živimo življenje, kot ga čutimo sami in kakršna je bila naša pot. Otroci živijo ob nas in se, bolj kot z besedami, učijo z zgledom. Če želimo, da bodo sledili svoji dušni poti, ji moramo najprej slediti mi starši, sami in v tem uživati. To pomeni, da se moramo kdaj obdarovati tudi sami!