Danes vašo pozornost usmerjam na misel, ki sem jo pred leti nekje prebrala:
Ženska, ko se poroči, upa, da se bo moški, s katerim se je poročila, po poroki spremenil. A se ne. Moški pa ob poroki upa, da se ženska, s katero se je poročil, ne bo nikoli spremenila. A se.
Se z njo strinjate? Zakaj se ženske spreminjamo? Je to dobro ali slabo? Zakaj se moški sprememb bojijo? Kako življenjske spremembe doživlja moški in kako ženska? Kako naj se jih loteva ženska in kako naj se odzove moški, da jo bo ohranil? Naj vrne čas nazaj in si najde mlajšo?
Vabim vas k premisleku in delitvi svojega mnenja…o naslednjem članku, ki govori o številnih partnerstvih, katerih zgodba se me je dotaknila v svoji praksi…
Kot razlaga Louann Brizendine v svojih dveh odličnih in znanstveno podprtih knjigah, Ženski možgani in Moški možgani, se človeški možgani od rojstva dalje med seboj razlikujejo po spolu. Dokazuje, kako majhna punčka že zaradi ustroja svojih možganov svoja dejanja preverja pri starejših avtoritetah in posledično svoje delovanje bolj prilagaja drugim kot njen moški vrstnik. Bolj razvita empatija pri ženski pogosto njen rabelj, kajti tudi s pomočjo družbenih pritiskov bolj začuti nekoga drugega kot sebe. Mama ji pove, kaj mora obleči, oče, kaj mora narediti, učiteljica, kaj mora znati, babica, kako se mora vesti. Svoj fokus vsakič odmika s svojega centra na ljudi, ki jo vzgajajo in družbo, ki jo obkroža.
Ženska že zaradi narave materinstva ne more ohranjati svojega fokusa zgolj nase, ker na primer, če bi se popolnoma osredotočila na svoje ustvarjalno delo, ne bi slišala svojega novorojenega otroka, ki joka in je lahko v nevarnosti. Ta način delovanja glede na pričakovanja okolice, se pri ženski nadaljujejo od otroštva skozi mladost do odraslosti. Ta način delovanja se pogosto prenaša na vsa področja življenja in delovanja ženske. Na primer študij, ki bi si ga izbrala mati, ne pa ona. Ali služba, za katero meni, da bi jo oče izbral zanjo. Tudi sicer veliko časa vloži v stvari, ki jih v resnici sama ne želi, a je globoko prepričana, da so to njene izbire.
Njen moški vrstnik, na katerega seveda prav tako vpliva ista družba, le nekoliko drugače, ima že zaradi možganskih predispozicij, bolj ciljno usmerjen pristop k življenju, kjer obstaja nek vzrok in za njim posledica. V resnici pa ga v prvih letih življenja, razen delovanja strojev, bolj malo zanima, kaj kdo misli o njegovem vedenju. Razen seveda, ko ga kdo okrega. A tudi takrat, pomisli, katero vedenje je napačno, ga poskusi popraviti in se vrne nazaj na svoj fokus. Tako je moški večino svojega življenja biološko podprt z zmožnostjo držanja fokusa pri eni stvari hkrati in tega vajen. Tako psihično postavljen moški zvečine nima težav pri opredeljevanju, kdo je in česa si v življenju želi, k katerim ciljem stremi.
V nekem trenutku si ženska in moški prekrižata poti in se pričneta spoznavati. Če pustimo projekcije nekoliko ob strani, moški sicer nekoliko olepša svoje sposobnosti, a ker se od njega zvečine ne pričakuje, da svoje vedenje prilagaja drugim, ženska nekako kar ve, s kom se je poročila oz. je v zvezi. Z leti zgolj počasi spušča nekatere projekcije, ki jih je nanj nalepila, a moški ostaja podoben tistemu, kar je bil na začetku oz. kar on je. Po drugi strani pa ženska, ko spozna moškega, podobno kot doslej, nezavedno poskuša sebe in svoje delovanje prilagoditi pričakovanjem, ki jih sama dojema, da so njegova pričakovanja do nje. Včasih celo oglašuje svoje prednosti, za katere meni, da jih on od nje pričakuje. Moški se na to udobje navadi in živita srečno… še nekaj let. Pridejo nepremičnine, otroci, včasih še kakšen pes, ki obogati družinsko vzdušje.
Potem se nekega dne v svojih srednjih letih ženska zbudi vsa utrujena, izpraznjena, otopela, izgorela. Ne čuti več naklonjenosti, ljubezni, veselja, niti jeze. Ne ve, ali jo zebe, ali je lačna, ali jo kaj boli. Ne ve več, kdo je, česa si želi, vse je izgubilo smisel. Začne raziskovati, kje na poti se je izgubila in kako najti pot nazaj k sebi. Šele takrat se začne njena dolgotrajna junaška pot k sebi, svojemu bistvu. Naenkrat začne početi stvari, ki niso »za nekoga koristne«, ki jih nikoli doslej ni upala početi. Za trenutek »stopi čez« stvari, ki jih je potrebno pospraviti, narediti.
Drzne si svoj čas preživljati sama, omisli si nov hobi, novo pričesko, nova oblačila, se vpiše na tečaje, ob katerih človek pomisli, da se ji je popolnoma zmešalo. A ob tej norosti počasi začne ponovno »čutiti« svoje telo, svoje potrebe, svoje želje… Naenkrat začne postavljati meje ljudem okrog sebe, ni več tako uslužna, prijazna in pridna. Postaja zmožna jeze, besa, žalosti, a hkrati tudi tistega srčnega veselja, ki prihaja neposredno iz njenega trebuha. Počasi se osvobaja vsega, kar bi »morala« in se usmerja k tistemu, česar si želi, kamor jo vodi njena duša. Razpira krila.
Ups. Kaj pa zdaj on ob njej? Najprej se čudi… Potem nekoliko godrnja… potem kdaj pa kdaj kaj cinično pripomni… A hkrati ne preveč, ker ona odreagira drugače, kot je nekoč. Ga sploh še ljubi? Ji je še mar zanj? Ne želi je izgubiti! Kdo je ona in kaj je naredila z njegovo žensko??? Naj mu jo takoj vrne, takšno, kot je bila prej!!! Nekako se čuti izgubljen. Želi si, da bi bilo, kot je bilo, a ona ne sodeluje. Ona ne želi si več življenja, kot je bilo. Kaj naj naredi? On je vendar moški in si ne more dopustiti, da se ne spoštuje njegovih želja. Kot da ga ne vidi več!
A, dragi moški, tu je vaša priložnost. Seveda, lahko vztrajate pri tem, kamor vas vodi ego, na primer, da tega ne morete dopustiti, da se tako z vami ne ravna, da nikoli ni z vami ravnala na tak način in tako naprej… Lahko poskušate čas zavrteti nazaj, si najdete mlajšo žensko, ki bo takšna, kot je bila nekoč vaša žena in ponovite zgodovino za naslednjih 5-10 let ali manj. Lahko pa opazujete žensko, ki je pred vami, jo na novo spoznate in vzljubite, ker to je tista prava ženska, s katero ste se poročili, takšna kot je. Brez olepšav, brez poskusov, kaj vse bi morala za vas ali vašo družino narediti, bolj neposredna, mogoče tudi bolj nevarna… A sladka, samosvoja in svobodna! Predvsem pa vaša!
Kaj pa ženska? Drage ženske, ve pa užijte vaš novi stik s sabo. Nikoli več ga ne spustite z rok! Zaupajte svojim občutkom! Ne potrebujete drugih, da bi vam povedali kdo ste ali kako bi morale ravnati! Smejte se na vsa usta, jokajte na ves glas in dihajte s polnimi pljuči! Ne bojte se biti, kar ste. To je vaša največja dragocenost. A ne pozabite na vaše moške. Če smelo vztrajajo ob vas, jih nagradite! Naučite jih na novo, kdo ste, kaj vam je všeč, česa si zares želite, kako se z vami ravna. Vodite jih po zemljevidu vašega telesa, sprejmite in usmerjajte jih v globine svojih občutkov in čustev ter pomagajte jim razumeti, zakaj se je vaša junaška pot splačala.
Na ta način bosta pridobila oba. Skupaj bosta močnejša, trdnejša, a hkrati svobodnejša. Odkrila bosta novo pot, nova spoznanja in nov, drugačen in bolj zanimiv način življenja, poln novih dogodivščin! Si upate?
