Naši otroci so si med seboj različni in skladno s tem je zaželeno, da se pri igri poskušamo prilagoditi njihovim značajem, seveda skladno z našim lastnim. Če jih opazujemo pri igri, ugotovimo če so:
- aktivni ali tihi,
- sproščeni,
- predvidljivi v smislu urnika,
- hitro ali počasneje prilagodljivi,
- navdušeni nad novimi stvarmi ali v začetku zavračujoči,
- z odporom ali brez,
- bolj ali manj občutljivi na dražljaje iz okolice,
- čustveni ali je njihov odziv blag, umirjen,
- se lažje ali težje osredotočijo na neko stvar,
- jih vsaka stvar zmoti,
- je njihovo razpoloženje v večini pozitivno ali negativno.
Čim bolje poznati svojega otroka je dobro predvsem tudi zato, da lahko svoje starševske zahteve in pričakovanja prilagodimo njihovim danostim. Če ga na pravilni način usmerjamo, se bo naš otrok naučil shajati s svojim temperamentom in to mu bo vlivalo samozavest in razumevanje sebe in drugih. Nikakor ni priporočljivo, da otroka opisujemo kot težavnega, sramežljivega ali prilagodljivega, saj mu s tem nalagamo predispozicije, ki jim bo zavestno ali nezavedno sledil. Če večkrat sliši, da je prilagodljiv, bo morda skušal vse sprejemati, da ne bi kompliciral. Če je težaven, potem bo morda menil, da je tako ali tako težaven in se ne splača truditi, da bi dokazal nasprotno in podobno.
Hiperaktiven, nepredvidljiv in neprilagodljiv otrok navadno izraža veliko potrebo po pozornosti, ki je za starše pogosto izjemno naporna, zato je dobro v takih primerih najti lastne mehanizme, ki nas pri takšni vzgoji sproščajo, nam dajejo energije, pri vzgoji pa bomo poskušali spodbujati samopomirjujoče mehanizme in preusmerjati pozornost k mirnejšim dejavnostim. Po drugi strani pa prilagodljiv otrok lahko postane skoraj neviden, če sami ne raziskujemo njegovih razpoloženj, želja. Na primer hiperaktivnega otroka bomo spodbujali k knjigam, iskanju podrobnosti, lastnosti v njih ali ustvarjalnim dejavnostim, prilagodljivemu pa bomo postavljali odprta vprašanja o tem, kaj si želi on in ga s tem spodbujali k temu, da zna izluščiti svoje želje in interese ter se do njih tudi dokopati. Ob teh procesih pa bomo tudi sami spoznavali svojega otroka, kaj mu je všeč, kaj mu ustreza in kaj je zanj dobro ter ga v tem nadalje lahko spodbujali.
Temperament je otroku in nam prirojen, zato nezaželenih delov ne želimo zatreti ali spremeniti, pač pa jih prilagoditi, z njimi upravljati na ustrezen, otroku in okolici prijazen način, kajti prav z ustreznim usmerjanjem lahko te posamezne značilnosti temperamenta delujejo otroku v največjo korist. Nezaželene primesi temperamenta niso predmet vzbujanja krivde, zakaj nis(m)o takšni in takšni, pač pa spoštovanje do drugačnosti otrok in nas samih. Zato ni dobro, da otroke primerjamo s sorojenci, sošolci, sosedi ipd. ali da jih skušamo spremeniti, kajti s tem posegamo v njihovo celovitost in individualnost. Kljub temu pa skušamo razločiti med izbruhi, ki so namenjeni manipulaciji, prepričati nekoga v nekaj in tistimi izbruhi, ki izhajajo iz značilnosti otrokovega temperamenta.
Dobro je, da iz poznavanja svojega temperamenta poskušamo prilagoditi svoje reakcije, kadar se ne ujemajo z otrokovimi, na njegov temperament. S tem ga učite, kako se obnašamo v svojem okolju, med sovrstniki, ali tudi s starejšimi, kajti zgled je najmočnejši učitelj. Zaželeno je tudi, da pri načrtovanju aktivnosti svojega otroka upoštevamo njegov biološki ritem, občutljivost, raven energije ob posameznih časovnih obdobjih dneva ipd. ter zmožnost ohranjanja pozornosti. Pri načrtovanju skušamo biti kar se da realni in primerni sposobnostim našega otroka, ne glede na naše želje ali pričakovanja. S tem se skušamo izogniti tudi tveganim situacijam.
Pomembno je, da z otroki uživamo v sodelovanju in razlikah svojih otrok in da v tem trenutku rešujemo težave tega trenutka in ne predvidevamo za naprej. Kot že rečeno, svojih otrok ne označujemo za težavne, občutljive, poredne ali podobno, ker to lahko vodi v nizko samopodobo našega otroka, težave pa se lahko še pomnožijo. Zato svojemu otroku raje pomagamo pri razvijanju pozitivne samopodobe, s tem mu pomagamo razviti občutek lastnih moči in šibkosti. Ključno pa je tudi, da vedno najdemo način za lastno in otrokovo sprostitev in to tako, da so nekatere izmed naših aktivnosti ločene.
Z ozirom na karakteristike otrokovega temperamenta bomo pri vzgoji seveda uspešnejši, če bodo imeli otroci pri igri z nami našo pozornost. Hitreje pa se bodo učili po principu zgleda. Če sem jaz počakal/a na vrsto, da iz škatle vzamem naslednjo kocko, potem bo tudi otrok naslednjič potrpežljivo počakal, namesto, da bi se s sorojencem stepel za prevlado v vrstnem redu.
