Ko se igra več otrok hkrati, se jim lahko pridružimo in jih spodbujamo pri dobrih igralnih veščinah tako, da jih pohvalimo, ko opazimo njihove poskuse sodelovanja. Ko na primer kaj predlagajo, izrazijo pozitivne občutke, lepo počakajo na vrsto, vprašajo za dovoljenje, koga pohvalijo, kaj s kom delijo, se strinjajo s predlogom, se koga nežno dotaknejo, znajo prositi za pomoč, skrbijo za drugega, poskušajo reševati težave ali so vljudni …
Mlajši otroci (do treh let) še ne vstopajo v igro neposredno z drugimi otroki, pač pa sedejo poleg starejših in se igrajo vzporedno, po svoje, kot bi bili v svojem svetu in da drugih sploh ne bi opazili. Starši lahko olajšamo medsebojno interakcijo, če opazimo določene aktivnosti in razpoloženje vrstnikov in svoje otroke spodbudimo pri uporabi socialnih veščin. Mi moramo otrokom ponuditi ustrezne besede, ki se uporabljajo ob posameznih priložnostih ali prikažejo, kako se obnašamo v posameznih situacijah, ker otroci teh veščin še ne poznajo.
Tako jih starši usmerjamo, kako prositi za pomoč ali za neko želeno stvar, kako prositi prijatelja, da počaka. Rečemo na primer: »Vidiš, Mojca si želi igrati s tvojo punčko. Ji boš povedala, da si se ravno začela igrati s to punčko in jo prosila, če bi lahko malo počakala?« Ali jih spodbujamo, da opazijo nekega drugega otroka ali njegovo dejanje, da začnejo interakcijo z drugim otrokom, da pohvalijo drugega. Na primer: »Si opazil, kako je Nik prijazno delil s tabo igračko, ko si ga prosil?«. Lahko pohvalimo njihovo vedenje, ki je povezano z določenim čustvom pri drugemu, ali pa le skupno igro. »Kako si razveselil Erika, ko si mu dal prednost na toboganu. Si videl, kako je bil vesel?« To lahko ponazorimo tudi s pomočjo lutke ali akcijske figure, kako si pomagamo med seboj ali delimo igračke.
Počasi bodo tudi ti mlajši otroci napredovali od vzporedne igre k igri, kjer sami pričenjajo stopati v stik z drugimi otroki, ker jih drugi otroci začnejo zanimati. Na kak način se bodo lotevali interakcij z vrstniki, je odvisno od njihovega temperamenta, impulzivnosti ali zmožnosti koncentracije, vendar pa jih starši lahko določenih socialnih veščin naučimo, jih spodbujamo, da le-te uporabljajo in jih nato pohvalimo.
Usmerjamo jih lahko k socialnim ali prijateljskim veščinam, kot na primer, kako prosiš za igračko na prijazen (tih in vljuden) način, kako lahko prijatelju pomagamo, kako delimo ali izmenjamo igračko, ki jo želita dva ali več otrok hkrati, kako prosimo, če se lahko pridružimo igri, kako pohvalimo nekoga in kako se lahko strinjamo z nekim predlogom ali predlagamo nekaj drugega. Počasi jih lahko usmerjamo k veščinam samouravnavanja, kar pomeni, da lahko poslušajo vrstnika, lahko potrpežljivo počakajo, da nekaj povedo, ali da so na vrsti, da ostanejo mirni, da znajo reševati težave in podobno … Spodbujamo pa jih tudi k empatiji, učimo jih, kakšna čustva so posledica določenih vedenj in kako se opravičimo, če smo nekaj naredili narobe ali kako odpustimo, če je nekdo drug storil neko napako. Lahko rečemo: »Saj veš, da Urban tega ni naredil namenoma, povej, kako se je tebi zadnjič zgodila podobna nesreča!«
Učijo jih torej najprej opisno, potem to uporabljamo, se pravi z zgledom in na koncu ga pohvalimo. Ko opisujemo, opisujemo čimbolj konkretno tisto, kar želimo, da bi naš otrok rekel v določeni situaciji: npr. »vprašaš, če si lahko malo sposodiš avtomobilček …«, ali »če se lahko tudi ti igraš to igrico« ali pa »poglej, kako vama je uspelo, da sta skupaj zgradila tak čudovit most«. Če ne, potem predlagamo nekaj drugega. Če se je potrebno prilagoditi, se prilagodimo, da bodo to znali tudi oni. Pomembno je, da tudi, ko pohvalimo, pohvalimo konkretno stvar. Na primer: »Kako lepo, da si delila s punčko svoje grozdje …, poglej, zdaj ne joka več!«
Kaj želimo s tem doseči? Bo naš otrok na tak način vedno »potegnil ta kratko«? Bo zaradi svoje prijaznosti naš otrok vedno počakal, ker se bo nekdo drugi vedno pretepal, zato da bo prišel do svojega cilja? Pomislimo dlje … Kako priljubljen bo otrok, ki se bo do neke igračke poskušal prebiti s pretepanjem? Če otrok ne zna izraziti, kaj si želi in je navajen le neustavljivo jokati na igrišču, ko ne dobi svojega, potem mu tega drugi tudi ne morejo nuditi. Če bodo odnehali, ker sami nečesa ne zmorejo, za pomoč pa ne znajo prositi, bodo prišli do svojega cilja? Najbrž ne. Naš cilj je nasprotno, učiti in naučiti svoje otroke, da znajo poskrbeti zase in tudi za druge na prijazen, neagresiven ter konstruktiven način, s katerim mogoče lažje, vsekakor pa bolj verjetno, pridejo do svojega cilja.
