Prihaja čas, ko se številni starši skupaj z otroci pripravljamo na uvajanje otroka v vrtec. Ob tem nas prevevajo različni občutki. Če opazujemo otroka, ko ga prvič odpeljemo v živalski vrt ali na rojstni dan otrok, ki jih še nikoli ni videl ali na otroško prireditev, na kateri še nikoli ni bil, se tega v veliki večini veselijo. Gre za novo dogodivščino, spoznava nekaj novega, doživlja nove občutke. Poglejmo si, kako mu takšno novost predstavimo. Običajno o tem govorimo že nekaj dni vnaprej, opisujemo, kako bo tam, kdo bo vse tam in kaj vse se bo dogajalo. Govorimo z navdušenjem, ker se tudi mi veselimo skupaj z otrokom te nove dogodivščine, ki jo poznamo v večini kot pozitivno iz svojih izkušenj.
Pri prvem vstopu otroka v vrtec pa včasih ne gre tako enostavno. Pogosto mu predstavimo vrtec kot prostor, kjer bo spoznal nove prijatelje in neredko mu nekoliko zagrozimo, da tam bo moral ubogati, tam se bo naučil reda, tam bo moral vse pojesti in podobno. Da ne govorimo, s kakšnim knedljem v svojem grlu o tem včasih govorimo. V opisovanje pogosto vključimo čustva, s katerimi se spominjamo vrtca ali kakšnih izkušenj iz svojega otroštva ali iz tistih časov.
Če želimo, da se bo naš otrok vrtca veselil, mu moramo to novo izkušnjo predstaviti kot dogodivščino, ki je ne sme zamuditi. Že kakšen teden ali dva vnaprej začnemo o tem pripovedovati. Če mu pripovedujemo o tem z navdušenjem, če mu predstavimo, česa vse se bo tam naučil, koliko novih prijateljčkov bo tam dobil in koliko novih igrač bo lahko spoznal, se bo otrok tega vstopa nedvomno veselil. Že v času uvajanja z njim nekaj časa v vrtcu preživimo skupaj, da se navadi novega okolja. A otroku nikoli ne obljubljamo stvari, ki jih ne moremo izpolniti. Razložimo pa mu realno, da se bo tam z drugimi otroci nekaj časa sam igral, jedel in kasneje tudi zaspal, potem pa bosta prišla mamica ali očka ponj in bomo skupaj odšli domov. Objamemo ga, tesno stisnemo k sebi in se obrnemo in gremo. Še posebej, če smo na robu solz in nam je težko. Pa to zmoremo? Kakšni so naši občutki, ko o tem pripovedujemo? Kakšne so naše izkušnje?
Zelo pomembni so naši občutki ob tem pripovedovanju. Najpogosteje se predvsem mame, včasih tudi očetje, počutimo polni negotovosti ali delamo prav in krivde, da dajemo tako majhnega otroka že tujim ljudem, samega in kako zgodaj se mora soočati s takimi novostmi. Potem razmišljamo o tem, kakšno vzgojiteljico bo imel, npr. »Kaj če dobi kakšnega zmaja?!?«, »Ali bo znala prisluhniti njegovi stiski?«, »Ga bo znala kdaj stisnit k sebi?«. Dvomimo o tem, kako bo lahko potolažila 15 otrok hkrati. Dvomimo v to, da bo prepoznala dragocenost v našem otroku, ne verjamemo, da bo opazila, kako poseben je. In pričnemo razmišljati, kako smo se počutili zapuščene sami v vrtcu v naših časih, kako se nam je vrtec zdel velik in kako stroge so bile vzgojiteljice, kako so se otroci iz nas norčevali ali nas niso sprejeli. In vse te govorice, kaj vse se v vrtcu lahko zgodi!!! Vse to in še veliko več misli v teh trenutkih bombardira naš razum.
Pa nam to v tem trenutku pomaga? Ne. To pomaga našemu otroku? Še manj. Ključno je, da razumemo, da so to naše zgodbe. Zakaj bi zgodbo, ki jo naš otrok lahko doživlja kot čudovito, umazali s svojimi slabimi občutji? Zakaj bi njene pisane barve v očeh našega otroka zameglili s svojo odraslo sivino? Nekako smo že sprejeli dejstvo, da v času nosečnosti in dojenja otrok čuti mamo v vseh njenih razpoloženjih, da pa se to dogaja tudi še leto, dve ali tri zatem, pa se premalo zavedamo. Ko se v vrtcu otrok zamoti z igračko, ali ga zanima »nova teta«, potem pa pogleda mamo, ki se vsa kremži, ker komaj zadržuje solze, bo seveda nemudoma planil v jok. Kajti, »Če mami joka, potem je nekaj hudo narobe!«.
Zato poskusimo verjeti v svojega otroka, v njegovo vedoželjnost, v njegov raziskovalni duh, v njegovo prilagodljivost. Poskusimo zaupati vzgojiteljici, njeni strokovnosti in usposobljenosti, predvsem pa njeni empatičnosti in sočutni človeškosti. Potrudimo se, da se skozi svojega otroka tudi sami veselimo te nove izkušnje. Slabih se bomo lotevali, če in ko bomo imeli konkreten razlog zanje. Če nam je težko, se poskušajmo komu zaupati, mogoče vzgojiteljici, mogoče prijatelju, da se napetost v nas sprosti, pogled z distance ali kakšen drug vidik pa nam lahko pomaga, da tudi sami pogledamo na to izkušnjo z bolj svetle plati. Vzgojiteljice pa zelo dobro poznajo te občutke, sploh če imajo tudi same svoje otroke in lahko pomirijo naše občutke tesnobe in negotovosti. In ko se vrnemo po otroka v vrtec, ne odhitimo po opravkih. Pač pa si vzamemo čas, smo ga veseli, mu pogledamo v oči, ga stisnemo k sebi in ga pohvalimo, kako pogumen je bil. Povprašamo ga, kaj mu je bilo najbolj všeč, s kom se je največ igral, kdo vse je še tam in ga zares poslušajmo. Tisti prvi dan kljub njegovemu pogumu potrebuje našo posebno pozornost. Ker je spet zmogel nekaj novega.
Potrudimo se za našega otroka. Poskusimo pogledati svet skozi njegova čarobna očala, kjer je vse okrog njega zanimivo in se vse splača poskusiti. Dajmo priložnost tudi sebi, mogoče lahko svoje nekdaj slabe občutke doživimo drugače, bolj pozitivno, z več priložnosti. Če pa nam to vseeno predstavlja prevelik zalogaj, pa mogoče uvajanje izvede partner, ki ob tem ne čuti preveč negativnih čustev in bo s tem našemu otroku olajšal prehod v nov ritem, novo področje življenja. V ospredju imejmo ves čas dobrobit otroka, kaj mu v tem trenutku najbolj koristi? Kako mu želimo odpreti vrata v svet? Z občutkom pisanih barv in številnih možnosti ali strahov, nevarnosti in tesnobe? Zaupajmo vanj in v njegov svet! Če mu damo priložnost, je lahko ta svet povsem drugačen od našega.
