Upiranje odmoru za pomiritev šoloobveznega otroka

V preteklih nekaj člankih sem pisala o času za odmor, ki ga uporabljamo za sankcioniranje izbranega neželenega vedenja, pri čemer moramo paziti, da takih sankcij ni preveč. Namreč prepogoste kazni ali kazni za vse vrste negativnega vedenja imajo kontradiktorni učinek. Dejstvo je, da na takšen način ne bomo učinkoviti. Zelo pomembno je, da preden neko vedenje določimo kot neprimerno oz. ga želimo odpraviti s pomočjo odmora za pomiritev, da določimo tisto vedenje, ki je za nas res nesprejemljivo. Ostala vedenja poskusimo odpravljati na drugačen način.

Drugo, kar moramo pri času za odmor paziti je, da s sankcijami uravnotežimo pohvale. Če želimo vzgojiti zdravega, pozitivno naravnanega otroka je ključno, da smo hkrati ves čas pozorni na stvari, ki jih naš otrok naredi dobro. Takrat skušamo izkoristiti vsako priložnost in ga pohvalimo. S tem krepimo njegovo samozavest in pripravljenost, da poskuša stvari znova, tudi če ob tem dela napake. Če bi ga namreč prepogosto kaznovali, bi otrok izgubil občutek, kaj je pravzaprav naredil narobe in zato raje ne bi poskušal več. S tem bi porezali njegova krila ustvarjalnosti in samozaupanja.

Ko pa določimo eno ali dvoje izmed vedenj, ki so nesprejemljiva za našo družino, pa je pomembno, da ukrepe zares tudi izvajamo. Mlajši otroci so običajno pri odmorih za pomiritev razmeroma ubogljivi, saj je njihov svet zelo osredotočen na svoje bližnje domače. Kasneje pa se razvojno odpira navzven, njegov svet se širi na druge ljudi in izkušnje, njegova samozavest se krepi in želi si soodločati o vzgojnih ukrepih, ki jih je deležen in vplivajo na njegovo doživljanje dobrin in prednosti v družini.

Pri šoloobveznem otroku, od starosti 6-10 let, se včasih soočamo z upiranjem času za odmor. Na primer, če otrok udari, mu damo navodilo, da je udaril in da mora zato na odmor. Če se otrok temu času za odmor upira, mu izrečemo eno opozorilo, kot na primer: S tem si pridobil še dodatno minuto k odmoru, kar pomeni šest minut odmora (minute dodajamo po potrebi do devet minut, če se otrok še upira). Če gre otrok na odmor za pet minut, se mu doda dodatna minuta zaradi zakasnitve, zadnji dve minuti od tega pa je miren, starš zaključi čas za odmor. Takoj zatem otroka spodbudi: »Lahko prideš sem, odmor je zaključen. Bi skupaj sestavila sestavljanko?« Ob prvem ustreznem vedenju starš otroka pohvali, na primer, kako je prijazen, da je tudi sestrici ponudil pol njegove žemljice.

V primeru, da se otrok kljub dodanim minutam še naprej upira času za odmor, ponovimo opozorilo. Povemo mu, da čas za odmor zdaj šteje že deset minut in v primeru, da ne gre takoj na odmor, popoldne ne bo smel k prijatelju. Če se zatem umakne na odmor skupaj z dodatnimi minutami, če so bile potrebne in je zadnji dve minuti miren, potem zaključimo odmor in ga spodbudimo, da bomo na primer skupaj spekli piškote. Ob prvi priložnosti, ko se otrok vede primerno, ga pohvalimo, da je lepo pospravil igrače za seboj. Če pa se to ne zgodi, potem popoldne ne more k prijatelju. Tega se držimo.

Tudi pri tem vztrajanju pri sankciji je pomembno, da je otrok kaznovan le za eno vedenje, tisto, ki je problematično. To pomeni, da ne sme k prijatelju, ampak sicer se z njim obnašamo običajno, ne kuhamo mule, ne prigovarjamo mu, da ni bil priden in ne dodajamo drugih kazni, npr. da ne sme sladoleda, kot njegovi bratci in sestrice. Če le zmoremo, glede na našo jezo, naj vzdušje doma ne postane težko, zamorjeno, ker nas ni ubogal glede omenjenega pravila.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja