Pri vzgoji se pogosto zgodi, da tudi če se na vse pretege trudimo svojega otroka vzgajati s pozitivno spodbudo, da je kdaj potrebno postaviti jasno mejo, če se postavljena in pojasnjena pravila ne spoštujejo. V zadnjih nekaj člankih pišem o tem, kako postavljati jasne meje, jim slediti in neželeno vedenje tudi sankcionirati. V preteklem članku je bil poudarek namenjen ignoriranju nezaželenega vedenja pri otroku, kadar pa to ne deluje, ali iz različnih razlogov to ni dobra izbira, se lahko poslužujemo tudi odmora za pomiritev.
Pomembno je razumeti, da med razvojne izzive našega otroka spada tudi agresivnost, zato jo lahko v določeni meri pričakujemo pri vsakem otroku. Zato je dobro, da otroku dopustimo, da obvelja njegova volja, ko odločamo o tem, katero jabolko bo pojedel, desno ali levo, katere hlače bo raje oblekel, s katerimi igračami bi se najraje igral najprej. Torej odločitve, ki so varne in neškodljive in našemu otroku dajejo vtis, da je pomemben in da lahko odloča o določenih stvareh samostojno. Ko pa gre za stvari, ki so nevarne, lahko nekoga poškodujejo ali se nam zdi, da gredo čez mejo, pa lahko uporabimo strategijo odmora za pomiritev.
Odmor za pomiritev uporabimo pri otroku med tretjim in dvanajstim letom starosti. Razložimo mu, da ne gre za kazen, ampak pomoč, da se nauči, kako se lahko sam umiri in regulira svoje vedenje, kadar je razburjen ter agresiven. To mu razložimo na enostaven in otrokovi starosti ter dojemljivosti primeren način. Ko rešujemo težavo, gremo najprej k otroku, ki joka in ga poskusimo potolažiti. Šele zatem izvedemo posledico – odmor za otroka, ki je bil agresiven.
Dobro je, če si izberemo določeno obliko neustreznega vedenja, ki je primerna, da jo obvladamo s tehniko odmora za pomiritev. Če gre za vedenje, ki ga nikakor ne toleriramo, kot na primer, če otrok nekoga udari, kljub temu, da smo mu jasno postavili mejo, da tega ne sme. Po drugi strani si istočasno izberemo vedenje, ki je temu nasprotno, torej pozitivno vedenje, ki bo vedno pritegnilo našo pozornost, ki ga bomo vedno pohvalili in spodbujali.
Otroku, ko je miren, razložimo za katero vedenje bomo izvajali ta postopek, kje ga bomo izvajali, koliko časa bo trajalo in kdaj se bo zaključilo (na primer, čas za odmor bo trajal pet minut, zadnji dve minuti pa bi moral biti že miren, v tišini) ter kaj naj takrat počne. Pri tem smo spoštljivi in vljudni do otroka. Bistveno je poudariti, da je namen tega odmora, da mu pomagamo in da izrazimo pozitivno pričakovanje, da bo to delovalo. Lahko omenimo tudi nagrado za pozitivno vedenje, ko ga bomo opazili. Pričakovati pa moramo, da bo otrok kljub jasnim pravilom in navodilom preizkušal naše meje.
V času odmora je pomembno, da otrok ne dobiva pozornosti od kogarkoli. Tega časa se vedno dosledno držimo in pravilo dosledno izvajamo vsakič, ko se nezaželeno vedenje zgodi. Ko ta odmor mine, tega ne pogrevamo več in takoj poskusimo preusmeriti našo pozornost na neko pozitivno dejavnost ali se igramo naprej. Če partner uporablja to metodo, ga v njegovi odločitvi podpiramo.
Pomembno je, da si tudi zase vzamemo čas za odmor, da se spočijemo in napolnimo baterije. Dobro je, da spremljamo svojo jezo in se izogibamo nenadnim izbruhom jeze, pač pa otroka prej opozorimo. Z odmorom ne grozimo, če ga ne nameravamo izpeljati do konca. Če otrok ne upošteva časa za odmor, uporabimo druge nenasilne pristope, kot je na primer izguba določenih privilegijev (večerna pravljica, igra). Če je otrok pustil igrače razmetane ali svojo sobo nepospravljeno, naj jo pospravi šele po zaključenem času za odmor, ko bo že mirnejši.
Nezaželeno vedenje otroka ne zaključujmo vedno le s časom za odmor, pač pa uporabljamo tudi druge disciplinske ukrepe, kot so ignoriranje nezaželenega vedenja, logične posledice in strategije reševanja problemov za blažje oblike neustreznega vedenja. Po drugi strani pa je pomembno, da je v celoti odnos z otrokom močno podprt s pozitivnimi spodbudami, torej pohvalami, ljubeznijo in podporo. Naj ne prevladujejo kaznovanje, posledice ali odmori!
Čas za odmor izberemo takrat, kadar je otrokovo vedenje razdiralno in kadar njegovega vedenja res ne moremo ignorirati. Izberemo točno določen način vedenja, ki je za nas najbolj nesprejemljiv. Ko ta način ne bo več problematičen, izberemo nek drug način. Če želimo sankcionirati tepež ali neko drugo nezaželeno vedenje, vztrajamo, da gre otrok takoj na odmor. Če nas ne upošteva, ga opozorimo samo enkrat. Če med časom, ko poteka odmor, otrok kriči, joka, se skuša prerekati z nami, preklinja ali trmari, ga ignoriramo. Sicer pa se trudimo, da čim pogosteje pohvalimo pozitivno vedenje, ko se zgodi.