Slovenci smo nedvomno svetovni prvaki pri čutenju in vzbujanju krivde v drugih. Ko se v družini pojavi nek problem, ne razmišljamo najprej, kako ga bomo rešili, ampak kdo je pravzaprav kriv za ta problem. Podobno tudi v podjetjih, zdi se, da ljudje, ko gre nekaj narobe, kar komaj čakajo, da povedo, kdo je kriv za nastalo težavo, če pa jih vprašaš, kako bi to rešili, nimajo pojma. To pogosto služi kot zelo ceneno sredstvo manipulacije predvsem pri ljudeh, ki so odgovorni in se svojih dejanj lotevajo premišljeno, a zaradi različnih razlogov čutijo v sebi neko krivdo, da vseh življenjskih področij ne izpolnjujemo najbolje ves čas.
Krivdo občutimo, ko menimo, da smo naredili nekaj v nasprotju s svojim sebstvom, našim pravim jazom. Na kognitivni ravni, torej razumsko, doživljamo krivdo takrat, ko se zavedamo, da smo nekaj naredili narobe. Čustveno krivdo občutimo kot jezo, tesnobo, žalost ali zmedo. Krivdo lahko občutimo tudi skozi fizične spremembe, od občutka vznemirjenja v želodcu do paničnih napadov. Tudi določena skupina ljudi ali narod lahko čuti krivdo, če meni, da ne živi skupnih, narodnih idealov. Na neki ravni razumemo, da smo prekršili svoje moralne standarde, ki jih predstavlja set vrednot, ki jih imenujemo vest. Slabo vest imamo, kadar prekoračimo te standarde.
Jung je krivdo pojmoval kot poceni nadomestek za legitimno trpljenje. Pri tem je menil, da to človeško trpljenje poteka korak za korakom in njegov cilj je človekova rast. Pogoj pa je, da je trpljenje pristno in da smo se pripravljeni žrtvovati, da dosegamo nove osebne standarde, sprejemamo posledice in imamo pogum, da nekaj spremenimo. Po drugi strani pa je krivda lahko le površinsko čustvo in potencialni proizvod nevroze, kadar nekaj v psihi ne deluje najbolje. Zato je eno, da se počutiš krivega, ampak razumeti krivdo kot eno izmed ključnih stvari, ki bi nas lahko pripeljala v boljše življenje, pa je drugo. Jung trdi tudi, da krivda ni le občutek žalosti, ampak tudi klic po kaznovanju. V tem smislu vsi prestopniki, ki v sebi imajo nek tak standard, podzavestno upajo, da jih bodo jemali kot odgovorne za svoja dejavna in jih prevzgojili v boljše ljudi. Vsekakor pa se s krivdo veliko manipulira in se jo zlorablja.
V tem smislu je dobro razmisliti globoko v sebi, če smo neko stvar res naredili slabo, ali smo koga užalili ali prizadeli, takrat ima krivda dober namen. Takrat premislimo, kaj smo naredili narobe, razmišljamo o tem, kako bi morali narediti, se za nastalo situacijo opravičimo in s tem preprečimo, da bi napako ponovili, ker se iz nje nekaj naučimo. Ker nam pri tem ni ravno lahko in vse to zahteva nek trud in notranji napor ter pogum, to posledično vodi v naš napredek in ta naša stiska ima ta namen. Ko zadevo popravimo, če se le da, nadaljujemo na nekem višjem nivoju in se počutimo bolje.
Obstaja pa tudi tista druga vrsta krivde, ki je vir manipulacij. Ko se nek človek ves čas počuti za nekaj krivega, ves čas bi nekaj spremenil, ali pa se kar naprej opravičuje, kljub temu, da točno ve, da bi se v tej situaciji v primeru ponovne odločitve, odločil enako. S to krivdo ima veliko opraviti vzgoja, ker se otrok rodi brez nje. Nekako je usidrana globoko v naše delovanje in nam obarva naš vsakdan. Zato je zelo pomembno razumeti, zakaj se ves čas počutimo krive, ali ima ta naš občutek res neko osnovo, ali se ves čas počutimo krive. Tak primer smo mame z majhnimi otroci, v službi imamo ves čas slabo vest, ker nismo dovolj s svojim otrokom, ko pridemo domov k otrokom imamo občutek slabe vesti, da v službi ne delamo dovolj dobro, v obeh primerih pa imamo slabo vest, ker se ne posvečamo dovolj svojemu partnerju.
Pred časom sem nekje prebrala pametno misel, da krivda nima prav preveč smisla. Kar smo že naredili, je stvar preteklosti in v vsakem primeru tega ne moremo več popraviti. Zato je bolje razmisliti, kaj bomo prihodnjič naredili bolje, potem pa stvar pustiti. Pomembno je zavedanje, da v določenem trenutku dajemo vse od sebe in tudi, če bi lahko karkoli spremenili, bi delovali podobno, zato je prav, tako kot je.