Se počutite kdaj sitni, nejevoljni, nergavi in slabe volje, čeprav ne poznate pravega vzroka? Ste utrujeni, naveličani ali v stresu in se doma ne zmorete prav sprostiti? Mogoče preveč, da bi se kdaj za partnerja uredili, se zanj potrudili ali celo s težavo uredite celo vsakodnevne zadolžitve? Ali kdaj takšno razpoloženje traja dlje časa, čeprav nimate občutka, da bi bili v depresiji? Dvomite vase in v vse, kar v življenju počnete? Se takrat sprašujete, kako vas partner sploh še prenaša?
Pride trenutek, ko v partnerstvu težko iščeš superlative ali se trudiš za ohranjanje iskric v partnerjevih očeh. Bi se takrat morali bati za obstoj naše zveze? Naj se v trenutkih, ko smo v slabi koži bojimo za svojega partnerja? Je takrat trenutek, ko vse tuje postane privlačno in vredno? Začnemo takrat ženske premišljevati o njegovih sodelavkah, sosedah ali prijateljicah ali moški o njenih sošolcih, prijateljih, mehanikih? Občutimo zavist do vseh predstavnic ali predstavnikov nasprotnega spola, ki izgledajo urejeni, vitki, uspešni, vedno dobre volje, zato se z njimi nezavedno spuščamo v čudna tekmovanja? Takrat odganjamo svojega partnerja stran od nas? Je takrat čas za naše ljubosumje?
Seveda če se dlje časa ne trudimo v smeri sprememb, ne moremo pričakovati ravno najboljših odzivov s strani drugih, ampak ko se poberemo, se spravimo k sebi in se ponovno usmerimo v tisto, kar nam kaj pomeni. Če namreč svoje misli usmerjamo v strah pred tem, kje je naš partner zdaj in kdo mu je všeč, počasi izgubljamo svoj kompas in smisel za prave stvari, da ne govorimo o svojem dostojanstvu. Pridemo iz svojega ravnovesja na nevaren, tuj in spolzki teren, kjer ne moremo zmagati. Namreč vsi imamo svoja slaba in dobra obdobja. Človek, ki nas ima namen zapustiti, bo seveda šel. A ne zato, ker imamo slabo obdobje, ker nam je težko spraviti skupaj tisto pozitivno, kar nas običajno druži. Šel bo iz drugačnih razlogov, ker je v partnerstvu preveč razlik, ker v partnerstvu v večini ni bilo pravih občutkov, ali ker se je zaljubil/a v nekoga drugega. V takih primerih, čeprav je težko, je dobro tako odločitev sprejeti, se iz nje kaj naučiti in s tem živeti dalje.
V takem primeru je dobro, čeprav včasih neznansko težko, da pomislimo, kakšni smo sami sebi všeč, kakšni smo v svoji najboljši izvedbi. Če bi bili sami na nasprotni strani, kakšni bi si bili všeč. Če nam uspe torej v nekem odnosu ohranjati sebe in stik s tistim, kar predstavljamo globoko v sebi, potem kljub občasnim slabim dnevom lahko premagamo zamere in smo zase in za druge v svoji najboljši različici. Potem smo nedvomno še privlačni, zanimivi, izvirni. In če nas bo nekdo zapustil, bo to zaradi drugih razlogov, na katere sami nimamo vpliva in v takih primerih je bolje, da gre. Tako bomo v sebi lahko prepričani, da nismo izgubili stika s seboj in smo bili večinoma tisto, kar smo, da se nismo trudili postati nekdo drug ali vsaj drugačni izključno zato, da bi zadržali partnerja, ker ga to le še bolj odganja stran od nas. Bolj ko se v takih primerih nekoga oklepamo, bolj bo imel občutek, da ga utesnjujemo. Podobno kot mivka, če jo lepo držimo na dlani, bo ostala na naši dlani. Bolj ko pa jo skušamo stiskati v pest, bolj bo mivka pronicala skozi luknje med našimi prsti in spolzela z vetrom.
Zato je še toliko bolj pomembno, vsakič ko neko težje obdobje v partnerstvu ali nas samih mine, ponovno poiskati stik s seboj. Mogoče že razmišljanje o stvareh in aktivnostih, ki so nam včasih dajale krila in nam pomagale prebujati našo ustvarjalnost, lahko pomaga, da ponovno najdemo žar v očeh in možne rešitve v naših glavah. To je na nek način naša konstantna naloga, če želimo ohranjati sebe živega in včasih (ne vedno) tudi zadovoljnega. Takrat bomo nedvomno privlačni in nam bo partner z zanimanjem tudi sledil. Pomembno pa je tudi zaradi otrok, da se ne pretvarjamo, da smo veseli, kadar smo žalostni, ker je tudi to del življenja. Ko zmoremo, poiščemo svojo najboljšo različico, kajti to svojo prevladujočo podobo prenašamo nanje. Podoba nas staršev se jim skozi njihova otroštva zrcali v njihove duše in jih bo spremljala skozi njihova odrasla življenja.
