Arhetipi so po Jungu osnova našega delovanja in bivanja, ki se pojavljajo v kolektivnem nezavednem, kjer so arhetipi doma. Gre za neke vrste psihološke gene, principe, ki omogočajo predstave o svetu okrog nas in so nam vsem skupni. Na primer imamo arhetip mame, arhetip očeta, arhetip modreca, arhetip ljubice, arhetip večnega mladeniča, arhetip poroke, arhetip transformacije in podobno.
Arhetipi imajo vedno dva pola, svoj pozitivni in svoj negativni pol, ki lahko deluje na nas preko kompleksov. Kateri pol v arhetipu se v določeni situaciji aktivira, je odvisno od naših izkušenj. V našem kolektivnem nezavednem so prisotni vsi arhetipi, le da niso ves čas vsi aktivirani, pač pa po potrebi, ko stopamo skozi različne življenjske izkušnje. Takrat se nanje nalepijo plasti, ki tvorijo komplekse, ki se nahajajo v osebnem nezavednem. Kompleksi pri Jungu niso nekaj negativnega, pač pa nasprotno, spodbujajo kroženje energije med nami.
Pogosto, če je nek odnos zelo pozitiven, kot je na primer močna prisotnost mame v mojem življenju, jo na nek način občudujem, kako je spretno vozila skozi življenje in si želim svojo pot zapeljati podobno, temu odnosu posvetim veliko energije, zato rečemo, da je ta kompleks pozitiven. Če pa na primer nek drug arhetip, npr. očeta, ne razdeljujemo prav veliko, ker je bil bolj ali manj pasiven ali odsoten, pa mi moj očetovski kompleks ne vzame veliko energije, kar pomeni, da imam negativni očetovski kompleks.
Naslednji je primer ženske, ki je preveč v svoji energiji ljubimke in ima svoj kompleks ljubice okrepljen. Ker so kompleksi nezavedni in se nahajajo v našem individualnem nezavednem, takšna ženska deluje zelo zapeljivo, strastno, privlačno, spogledljivo. A ker se ta kompleks nahaja v nezavednem, ženska sama sebe težko vidi realno. Sprašuje se, zakaj ne more skleniti nobene resne zveze z moškim ali je ne more obdržati. Istočasno pa to njeno nezavedno moško delovanje ali kompleks ljubice, porabi ogromno njene energije, da ga tlači v nezavedno in je posledično ves čas utrujena, pravega rezultata na področju partnerstva pa ni. Vedno se znajde v krogu ljubice ali tretje osebe v odnosu.
Ali po drugi strani moški, v katerem se ves čas aktivira arhetip večnega mladeniča in se v njemu sčasoma izoblikuje kompleks večnega mladeniča, ki ne želi odrasti, ves čas nemirno prelaga odgovornost na druge, se posveča svojemu mladostnemu videzu in predvsem zunanji podobi – imidžu, ki jo želi posredovati svetu. Tudi on si na nek način želi spremeniti način življenja, se ustaliti, si ustvariti resno zvezo in družino, a bi po drugi strani naredil vse, da mu tega za zdaj še ne bi bilo potrebno narediti. Izmišlja si vse mogoče izgovore, a nekako ne more spremeniti toka.
Če torej želimo napredovati, moramo počasi luščiti plasti naše čebule kompleksa. Ko raziskujemo svoj odnos do svoje mame, lahko vse več stvari, ki so nas prizadele, sprejmemo in jih s tem ozavestimo, kar pomeni, da materinski kompleks izgubi svoj problematični naboj. Po drugi strani pa ne potrebujemo več toliko energije za ta kompleks v nezavednem, zato smo osvobodili velik delež te energije in smo bolj sproščeni, manj utrujeni.
Podobno, če gre ženska z močnim kompleksom ljubimke raziskovati, zakaj »nima sreče v partnerstvu«, počasi ugotovi, da je kot mala punčka svojega očeta na nek način morala privabljati v odnos, ker je bil sicer ves čas odsoten in se je naučila uporabljati vse mogoče načine, kako ga zvabiti, da ostane. Takšna ženska je zelo verjetno odrasla tako, da se je naučila svoje moške privabljati v zvezo, ker je to edini način, ki ga pozna. Takrat bo razumela, da je kot ženska lahko tudi mama, žena, prijateljica, poslovna ženska, lahko umetnica, učiteljica …in ko bo v sebi priklicala tudi te druge arhetipe, jih začutila v sebi in se vanje poskušala vživeti, bo njena vloga ljubice le ena izmed njenih podob, ki jo bo uspela izražati v stabilnem partnerstvu. Tam bo tudi žena, mama in vsi ostali vidiki ženske. Ali moški, ki ima kompleks večnega mladeniča poišče v svoji preteklosti, zakaj ni bilo očeta, ki bi mu postavil jasne meje in ga posredno prisilil k temu, da gre skozi neke vrste življenjsko iniciacijo, prevzame odgovornost za uspehe in neuspehe ter za temi stoji. Takrat bo poskušal v sebi prebuditi ta moški del, mogoče z vzgledom drugega moškega v sorodstvu, v poslovnem življenju, kot mentorja ali neko drugo moško figuro, ki mu bo skozi vzgled prikazala, kaj pomeni prevzeti odgovornost in odrasti.