Srečanje divjega moškega z divjo žensko

Ste kdaj pomislili, kako so nekatere ženske vedno privlačne, vedno izžarevajo tisto nekaj, kar človeka pritegne? Tudi ko so utrujene, ko so v stiski s časom, ima človek ob njih občutek, da so poosebljena globina, ženstvenost, subtilnost. Gre za ženske, ki spoštujejo svoje vloge v življenju, so jim predane, ampak živijo SEBE. Ne gre za egoistični vidik »najprej jaz, potem pa dolgo nič in potem mogoče kdo drug«. Niti ne gre za ženske, ki se cankarjevsko žrtvujejo za svoje otroke, može, starše ali službo, kajti žrtvovanje, ki je način preseganja svojih notranjih meja, nas oddaljuje od svoje prvinskosti. Tudi, ko se takšna ženska zaradi svojih številnih vlog in zadolžitev oddalji od svojega bistva, pozna načine, kako ga spet poišče.

Divja ženska je v stiku s svojim bistvom. Kot pravi Pinkola Estes v svoji čudoviti stvaritvi »Ženske, ki tečejo z volkovi«, gre za našo notranjo starko, žensko, ki ve. Biva v naši notranjosti, kjer se pomešata um in instinkti, kjer ženska lahko pleše s svojimi instinkti! K tem občutkom se ne pride s trudom, pač pa se jih začuti v globini svoje duše, kjer in ko si sama. Tam začutimo, katere izmed ranjenih ali razkosanih ali mrtvih vidikov sebe je vredno obuditi, jih objeti in sprejeti. Tam tudi vemo, kdaj in kaj v nas ali zunaj nas mora umreti.

Divja ženska torej ni neka zanemarjena ženska, ki živi nekje izven civilizacije, bi rekli v stiku z naravo. Danes bi to bolj pomenilo, da v vseh pričakovanjih okrog te vloge ostane človeška. Zna se urediti, a njena ženstvenost, njena privlačnost prihaja iz njene notranjosti. Ni vezana na ličila ali znamko oblačil, tam je, tudi, ko obleke ni, ali je v domači trenerki. Obdarjena je z naravno intuicijo, ki jo pelje, kamor poti ne vodijo. Ve, kaj hoče in zna to izraziti, poiskati ter se za to boriti. Ne na moški, na ženski način! A zna in želi negovati, za nekoga poskrbeti, ga objeti, sprejeti in predvsem …zna ljubiti.

Za to potrebuje svobodo … da lahko ustvarja, se svobodno giblje, včasih tudi pleše, slika, šiva ali kipari. Za to potrebuje prostor, da svobodno izraža svoja čustva, se včasih razjezi, drugič iz srca nasmeje, tretjič do globin razjoče. Na ta način prenavlja sebe, raste in se vrača k svojim koreninam. Zelo je trpežna in vztrajna, a je nikoli ne moreš zares ujeti, zares imeti. Ker je samosvoja, zvesta svojim globinam, ki jo hranijo. Lahko je zdaj tu in v naslednjem hipu drugje, a če si ji pripravljen slediti, jo sprejeti, takšno kot je, neukročeno, intenzivno in včasih nekoliko skrivnostno, vendar z neskončnim bogastvom njene globine, ti ob njej nikoli ne bo dolgčas.

Kaj pa divji moški? Tudi on ve, kaj hoče. Ne gre za to, kaj pričakuje od njega njegov oče ali mama, niti ne njegova žena ali otroci. Gre za tisto notranje, ko enostavno veš. Do tja ne pripeljejo hitri avtomobili ali draga potovanja, niti ne greš tja v moški družbi, s kozarčkom za pogum. Tja gre sam. Gre na pot junaka, ki si upa, čeprav čuti strah, čeprav včasih ne bi, čeprav … Bistvo njegove junaške poti ni skrit zaklad v denarju ali zlatu, pač pa so življenjska izkustva. Izkustva ga bogatijo, širijo njegova obzorja in njegova občutja. Tu ne gre za narcisistično zunanjo podobo izklesanega telesa, pač pa za moškega, ki so ga izklesale te izkušnje in ki mu to bogastvo sije, ko se mu zazreš globoko v oči, kajti vidiš njegovo dušo. Niti ne gre za revolucionarnost zagovarjanja neke ideje zaradi drugih, gre pa za samosvojo pot, ki ni nikomur enaka.

Ljubi svobodo, ljubi življenje in ljubi izzive. Ko potrebuje svoj mir, si ga vzame, ko potrebuje svoja krila, si jih nadene in sledi svojim sanjam. Jasno zagovarja svoje mnenje in se bori za svoj prav, neomajno, a pošteno prizna in sprejme poraz, ko do njega pride. Ko se podaja na svoje podvige, ne išče zunanjih potrditev, ker mu je izziv življenje danes, stik s samim seboj, s svojo prvinskostjo, s svojimi čuti.

Najtežji napredek, ki ga doseže današnji divji moški pa je, da si dovoli čutiti. Občutja so mu dragocena, a jih skrbno varuje pod svojim površjem. Njegova subtilnost se izraža le redko in pripravljen jo je deliti le z redkimi izbranci, čeprav je pomemben del tega, kar on je in to ga razlikuje od njegovih strogo patriarhalnih prednikov. Ljubi svojo žensko, če čuti, da se pri njej lahko najde, a še naprej ohranja svojo smer, zato je tudi za druge ženske bolj privlačen, bolj zanimiv, ker ohranja tisto nekaj skrivnostnega, svojega. Ne pusti se ukrotiti, a ji želi pripadati.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja