Poleg depresije je tesnoba ali anksioznost druga vrsta stiske, ki je najbolj razširjena med ljudmi danes. Tesnoba je naš zvesti spremljevalec v vsakdanjem življenju od otroštva do starosti. Le malokdo se ne spominja izkušnje, ko ga je bilo strah teme, ali se je bal neznanca, se ni želel izpostaviti pred drugimi v javnosti, strah, če bo opravil izpit ali ne. Mogoče nas je strah nekaterih živali ali preprosto, če bomo preživeli s sredstvi, ki jih imamo na voljo. Strah pred izgubo službe, kaj nam prinaša bolezen, ki so nam jo ugotovili zdravniki, kako bomo poplačali hipoteko, kako bomo zmogli, če naš partner umre, kako bomo otroka spravili do kruha ipd. Naši strahovi so številni. Strah pa se od tesnobe ali anksioznosti razlikuje po tem, da pri strahu vemo dokaj natančno, česa nas je strah, pri tesnobi oz. anksioznosti pa le čutimo močno stisko, negotovost in strah, a pogosto ne vemo zagotovo pred čim.
Običajno je strahov oz. negativnih čustev povezanih s to tesnobo več in se je do bistva te tesnobe težko dokopati. Stresna služba, obveznosti doma, skrb za otroke, odsotnost enega ali obeh staršev zaradi prezahtevne službe, številna službena potovanja, bolna mama, visoko posojilo in seveda neskončni občutki krivde zaradi vseh naštetih bremen, ki so daleč od željenega načina življenja. Temu seveda sledi kronično pomanjkanje časa zase, za prijateljstvo, za sprostitev in občutek, da imamo zvezane roke. Bolj, ko se trudimo izmotati iz usodnega klobčiča bremen, bolj se zdi, da vanje še bolj tonemo. Nikakor ne najdemo postaje, na kateri bi iz začaranega kroga lahko izstopili. In tisti prevladujoči notranji občutek, ki zlepa ne izgine: »Kako naprej?« Vam je znano?
Kot smo že pisali pri depresiji, nam tudi tesnobnost nekaj sporoča. Če bomo njena sporočila poskušali preglasiti z večjimi obremenitvami, jih poskušali utopiti v alkoholu, takšnih in drugačnih zdravilih, bomo zamudili njeno vlogo. Njena sporočilnost je skrita v razmisleku glede našega življenjskega ravnovesja. Kje smo in kam gremo? Čemu? In podobno. Naša psiha nam očitno sporoča, da smo v neravnovesju. Prvi somatski znaki so razdraženost, nemirnost, živčnost, nespečnost in posledično izčrpanost ter utrujenost.
Kadar smo tesnobni in uspemo sanjati, sanjamo običajno nočne more. Preganjajo nas običajno tri vrste tesnobnih občutkov. Sanjamo, da nismo pripravljeni na končni izpit, kontrolno nalogo ali neko preverjanje. Na primer, zavemo se, da imamo izjemno pomemben izpit, pa iz nekega razloga nismo pripravljeni. Mogoče smo se pozabili učiti, oditi na izpit, ga zamudimo ali ne vemo, kje naj bi se izpit izvajal. Gre za neke vrste presojanje s strani drugih. Pomembno nam je, kako se izkažemo v očeh drugih, ali nas je strah, da nismo kos svoji družbeni vlogi ali položaju.
Druga vrsta tesnobnih sanj je običajno povezana z neko osebo, živaljo ali drugim bitjem, ki nas preganja in ustrahuje. Vendar se je najprej potrebno vprašati, kaj je tisto, kar nas v sanjah preganja. Gre za osebo? Je to moški ali ženska? Gre za žival, pošast ali bitje iz vesolja? Gre za eno bitje, gre za kolektivno moč v smislu množice ali črede? Tretja vrsta sanj pa predvideva fizično nevarnost, kot na primer naravno nesrečo, da pademo v prepad, da nas bodo preplavili ogromni valovi, nas ogroža potres ali velik požar.
Pogosto se že v naravi oseb, ki nastopajo v sanjah, kažejo spremembe ali nam bitja, ki nas preganjajo, prinašajo pomembna priporočila o tem, kako moramo svoj odnos do življenja spremeniti, da nas bitja ne bodo več preganjala, ali se nam ne bo več sesuval svet. Sporočila so zakrita, a sanjavcu najbližja, ker so namenjena izključno njemu, zato je dobro, da pustimo sanjam in njihovim sporočilom delovati, tudi ko je težko in nas preganjajo. Mogoče nam lahko pomagajo, da najdemo ravnovesje, ki smo ga izgubili. Kako pa to izgleda v praksi, naslednjič …
