Pri žalovanju ne gre vedno le za žalovanje za umrlim. Prav tako pomembno je žalovanje za neuspelim partnerstvom, izgubo idealov, žalovanje za partnerjem ob ločitvi ali za službo ob upokojitvi. Žalovanje za načinom življenja, kot smo ga bili vajeni doslej, ali kot smo si ga nekoč predstavljali kot svoj ideal. Tudi te vrste izgube so boleče. Tudi te potrebujejo svojo pozornost in svoj čas, svoje občutke.
Ti občutki so nekako povezani z našim videnjem določene osebe ali našega odnosa z njo. Drugi ljudje nosijo ta naša videnja, kako mi zaznavamo te osebe in svoj odnos z njimi, kar bi strokovno imenovali projekcije. Žalovanje tako povzroči izguba objekta ali osebe, ki je nosila za nas pomembno vrednost, ki smo jo projicirali nanjo. Če želimo te projekcije umakniti in prilagoditi njihovo vsebino v našo osebnost, je pomembno, da izkusimo izgubo te projekcije kot uvod k ponovnem odkritju vsebine ali vrednosti znotraj nas. Zato so tisti, ki žalujejo, nekako vključeni v proces rasti. Potolažili pa se bodo lahko šele, ko bodo ponovno našli izgubljeno projektirano vrednost nekoga drugega znotraj lastne duše.
Nekateri psihologi trdijo, da žalost (angl. grief) ni enaka žalovanju (mourning): žalost v prvem primeru je pasivna, medtem ko je žalovanje aktivno. Ko smo žalostni (grief), se obremenjujemo navznoter. Ko pa žalujemo, se to odraža v širokem spektru reakcij v zunanjem življenju, kot npr. valovi pozabljanja, žalosti, osamljenosti, obžalovanja, “čarobnega razmišljanja” (da bi lahko obrnili uro ali koledar nazaj) in nespremenljivosti, skupaj s čustveno labilnostjo, presenetljivimi odzivi na življenjske razmere, več starih spominov, za katere smo mislili, da smo jih že davno pozabili, celo zaskrbljenost, da bi lahko izgubili razum. Ko žalujemo, se počutimo tesnobno v smislu čutov, bolečine, brezizhodnosti, izgube prihodnosti, ki smo jo prevzeli s prijateljem ali družinskim članom in zdaj izgubili.
Žalovanje pa nam nudi tudi nove možnosti. Lahko se zavemo omejenosti našega materialnega sveta in spoznamo duhovni svet. Pridobimo večjo objektivnost o tem, kdo smo in kaj v življenju resnično šteje, kako prehodno je življenje. Se zavemo svoje smrtnosti, naših vrednot in kaj nam pomenijo resnične vrednote. Izkusimo osamljenost, da se lahko usmerimo v svojo notranjost in tam spoznamo svoje notranje partnerje ter spremljevalce. Odstranimo projekcije, ki smo jih usmerjali na svoje bližnje, ki so nas zapustili, žrtvujemo svoje stare življenjske usmeritve. Izkusimo izgubljenost in dezorientiranost, da lahko ponovno postavimo svoje življenje in njegove globine. Spoznamo, kako plitek je naš razum in ga poskušamo povezati s svojo dušo.
Lahko poiščemo svojo notranjo moč, ki je doslej nismo poznali, lahko razvijemo odnos s svojimi notranjimi viri in partnerji, se bolj zavemo življenjske energije, ki kroži v živih bitjih, zbudimo novim možnostim in horizontom, zavemo svoje realnosti in podpore višjih sil, nekako odrastemo in razvijemo svoj značaj ter smo bolj sočutni do drugih, ki se znajdejo v podobnih situacijah, kot mi sami. Če le to v tistem trenutku zmoremo.
Več o tem lahko preberete na: http://jungiancenter.org/experiencing-the-mortificatio-jung-on-grief-grieving-and-mourning/
