Ljudje, ki se soočajo z depresijo, se morajo poleg njihove stiske in izgube energije pogosto soočati s stigmo, da so »bolni«, kajti njihova depresija je problem, ki ga je potrebno odpraviti ali še huje, problem, ki nima nobenega smisla, vrednosti ali namena. Ne gre le za drugo besedo za nesrečnost ali mentalno bolezen, pač pa za nekaj, kar so nekoč že šamani poimenovali kot izgubo svoje duše.
K pisanju tega članka me je spodbudil komentar na enega izmed člankov na temo depresije o hitrejših oblikah odprave depresije. Seveda vedno obstajajo tudi hitre rešitve naših težav. A vprašanje, ki se tu pojavlja, je, kako dolgotrajne so te rešitve, kako se takšne rešitve odražajo na naših življenjih skozi leta, kaj smo v sebi spremenili, da se simptomi ne pojavljajo več.
Danes je zelo modno »biti srečen«, »iskati srečo« ali »biti vedno pozitiven«, kot sem že pisala. Če si nesrečen, je s tabo nekaj narobe. Podobno kot piše Roberts (2001), se strinjam, da naša kultura ne potrebuje izključne sreče ali popolne odprave vseh stisk in trpljenja, pač pa nam k bolj prvinskem in kulturnem zdravljenju lahko pomaga več celovitosti naših osebnosti in naših duš. To pomeni, da kot posamezniki lahko utelešamo in sprejemamo pozitivne in negativne vidike nas samih in skozi to živimo polnejše življenje. Potrebujemo več ljudi, ki se ne sramujejo svoje bolečine, pač pa lahko reagirajo na svojo stisko in stisko drugih s potrpežljivostjo, empatijo, spoštovanjem in ljubeznijo.
Prava sreča namreč ne izključuje nesreče, pač pa jo sprejema kot del življenja, ki ga ta celovitost zahteva. Le kako boš lahko cenil stanje zadovoljstva ali »sreče«, če nisi prej skozi trnjevo pot preizkušal, kako težko se je do nje dokopati. Nekdo, ki vse ima, je oropan občutka, da si nečesa želi. To je cilj delovanja te potrošniške družbe. Če torej hlastamo po tem, da bi bili srečni, ker se to od nas pričakuje, ker nihče ne mara žalostnih, negativnih ali depresivnih ljudi, posredno silimo v nasprotje – v nesrečo. V dejanskem življenju se vedno izmenjavata dva pola.
Depresija se pojavi, ker del naše energije, ki jo sicer potrebujemo za svoje vsakdanje življenje, ostane ujet ali blokiran v našem nezavednem. Zato se depresija pogosto pojavi na nekem kritičnem križišču naših življenjskih poti, ko vrednotimo naše prioritete, usmeritve, odnose, delo, danosti, svojo samopodobo, naše mesto v družini in družbi in nekako pričakujemo neko duhovnost. Včasih je v tem trenutku potreben postanek ali korak nazaj, da spet najdemo svojo pravo smer ali svoje življenjsko poslanstvo.
Kot omenjeno v članku s preteklega tedna je depresija pogosto prinašalka sporočil. Izključno iskanje izhoda iz depresije ali utišanje simptomov je lahko napačna pot. Včasih pomaga, kot je nekoč zapisala Alenka Rebula, da »pustimo bolečini, da deluje«. Torej dobro je, da ozavestimo bolečino, jo poslušamo, spremljamo in poskušamo razumeti. Tudi C. G. Jung je trdil, da »se ne ozaveščamo z domišljanjem podob svetlobe, ampak z ozaveščanjem teme. Sprejeti moramo našo zmožnosti za nasilje in se boriti z lastno temo, kajti le s priznanjem lastne teme lahko prenehamo projicirati na svet okoli nas. To sprejemanje naše lastne teme, naših spodrsljajev, neumnosti, naše preveč človeške narave je paradoksalno zdravljenje, ker nas osvobodi nemogočega projekta perfektnosti in nam dovoli nadaljevati svoje vsakdanje življenje in ljubezen kot celostno in skromno človeško bitje. Gre za izziv, ampak poživljajoč in zdravilen, če se lahko tej nalogi povsem prepustimo. Lahko greš instinktivno v svojo globino ali nazaj, vendar ne polovičarsko.«
Nekaj predlogov o tem, kako se lahko z depresijo konkretneje soočamo, pa naslednjič …
Vir: Roberts, Maureen D., PhD (2001) Depression: Soul’s Quest for Depth, Meaning & Wholeness, v: http://www.jungcircle.com/depression.html, 12. 10. 2017
