Včasih se sploh ne zavedamo, kako pomembno je, da se otrok igra in to igro vodi sam, ne mi. Z igro se telesno, umsko in duševno razvija. S telesom premaguje večje in manjše ovire, vadi spretnosti rok, nog, koordinacije telesa ipd., s tem pa razvija specifične veščine, ki so ključne za njegov razvoj. Poleg telesnih veščin pa se pri igri razvijajo tudi številne umske in duševne lastnosti naših otrok. Preizkušajo svoje zmožnosti in jih nadgrajujejo z novimi znanji in sposobnostmi, s svojo brezmejno domišljijo rešujejo preproste zagate, ki jim pridejo naproti in s tem pridobivajo samozavest, da poskušajo in se učijo še naprej. Poseben pomen pri igri imajo tudi čustva. Skozi igro imajo priložnost izkusiti veselje, jezo, zavist in druga čustva, ki jih še odrasli včasih ne znamo prav izraziti. Predvsem pa nam lahko skozi igro spontano sporočajo svoje bojazni, stiske ali strahove, do katerih bi se z neposrednim pogovorom težko dokopali.
Pri igri vlog pa se zavzeto učijo vživljanja v druge ljudi. Na primer preko tega, da razmišljajo, kako čutijo drugi v določenih situacijah in skušajo reševati zagate v njihovih čevljih, opazujejo svet z druge perspektive in se tako učijo osnovnih socialnih veščin. Naučijo se, da lahko igračko delijo z drugim otrokom, česar si sicer na začetku ne želijo preveč. A če jo bodo delili, potem bodo od drugega otroka dobili še kakšno drugačno igračko in tako se naučijo sodelovanja. Pri tem je zelo pomembno tudi, da smo sami mirni in prisotni v tem trenutku, ko smo z otroci in se z njimi igramo, sicer je bolje, da se z njimi ne igramo. Kajti ravnamo tako, kot skozi zgled želimo, da ravna naš otrok.
Igra je tudi odličen poligon za spodbujanje otrokove ustvarjalnosti. Ko se otrok igra, je zato dobro, da smo mi zraven njega v vlogi hvaležnega občinstva. Kaj to pomeni? Takrat s svojo navzočnostjo (kot rečeno, je zelo pomembno, da smo tam, ne samo s telesom, ampak tudi s pozornostjo) sporočamo, da si z njimi želimo preživeti čas, da nas njihov svet zanima in mu posvečamo svojo naklonjenost. V tem času ugasnemo telefon, sedemo zraven otroka in ga opazujemo. Med potekom igre se skušajmo izogibati dajanju navodil ali postavljanju vprašanj, da ne motimo procesa, pač pa nasprotno, čakamo na otrokovo povabilo, sledimo njegovi pobudi in včasih opisno kaj komentiramo. Na primer: Uf, kako visok grad si zgradil! Ali pa: Mmm, kako okusno si danes skuhala! Če imamo več otrok, je dobro, če je le mogoče, da vsakemu otroku namenimo ekskluzivno pozornost, sicer pa jim namenjamo pozornost izmenično in jih skušamo povezovati in spodbujati k sodelovanju.
Otroci delujejo še zelo spontano, nekako simbolno in arhetipsko. Nagonsko čutijo, kdaj smo zares z njimi in kdaj ne. Zato je tako zelo pomembno, da si vzamemo vsaj deset minut svojega časa dnevno, ko smo ZARES z njimi, z vso svojo pozornostjo. Ko jih opazujemo, se tudi nam odpirajo nova in nova obzorja. Spet drugič preprosto uživamo v velikih in malih napredkih našega otroka, opazujemo stvari, ki zaposlujejo njihov um, kar je skozi dan nanje naredilo vtis ali vloge, ki ga zanimajo in se z njimi želi poistovetiti.
Če jim postavljamo preveč vprašanj, ker njihovega sveta ne razumemo, pa bi si želeli v njem sodelovati, jih prekinemo in nekako prikličemo nazaj v naš realni svet, kjer ni več prostora za ustvarjalnost, simbole ali domišljijo in so stvari le preprosto enoznačne. Nimajo čudežnih moči, osebe njihovega sveta običajno niso slabe volje ali utrujene, besed »se ne da« ne poznajo. Pogosto igro poskusimo usmerjati ali strukturirati, ali celo kritiziramo in popravljamo otrokove napake. Ali pa jih silimo k temu, da končajo začeto aktivnost. Včasih jih usmerjamo k igram primernim za njihov spol ali v igri celo tekmujemo s svojim otrokom.
Zanimivo je tudi, če se opazujemo, kako hočemo na vsak način končati začeto igro, otrok pa temu nasprotuje, saj mu je bil pomemben proces in ne rezultat, kot je pomemben nam. Ravno zato ni priporočljivo, da se z otrokom igramo tekmovalne igre. Včasih otroku preveč pomagamo, ker dvomimo, da zmore in mu s tem jemljemo krila vsemogočnih možnosti in mu krademo občutek ponosa in samozavesti, da je nekaj zmogel sam. Prepogosto od otrok zahtevamo popolnost, namesto, da bi pohvalili njegov vložen trud, do koder je prišel. Zaupajmo v bogastvo njegovega uma, katerega razsežnosti so neskončne, če mu le dovolimo, da jih razvija po svoje, s tistim, kar je prinesel na ta svet. Poslušajmo, kaj nam ima povedati in razumeli bomo, zakaj smo ostali brez besed.
