Sebe zvečine dojemamo skozi odnos z drugimi in naše vezi so temeljni način, na katerega zaznavamo sebe in svet, zato se s smrtjo ali drugačnim odhodom bližnjega te zaznave resno pretresejo. Žalovanje je čustvo, s katerim si vzamemo premor in se lotimo pregleda odnosa, ki ga ni več. Starosta jungovstva v Evropi, Verena Kast, v svoji knjigi A time to mourn trdi, da s pomočjo žalovanja lahko integriramo kar največji delež tega odnosa in to osebo v nas samih, da zmoremo nadaljevati svoje življenje z novo zaznavo o sebi in novem odnosu do sveta.
Ko ljubljeni umre:
- Izkusimo, kaj smrt je.
- Izkusimo tudi svojo lastno smrt, en del nas umre z njim/njo.
- To dejstvo na nas močno vpliva in vam vlije dvom.
- Prisili nas v spremembo, če hočemo ali ne, novo usmeritev (kamorkoli pogledam, vidim smrt).
Obstoječi pogled na svet, ki smo ga s to osebo delili, ni več mogoč, zato je pomemben aspekt procesa žalovanja ustvarjenje novega odnosa tudi s svetom okrog nas. A pogosto je namesto iskanja nečesa novega, cilj žalujočega – najti tega izgubljenega partnerja. Zato k žalovanju spada tudi razumevanje nemira – da bi ponovno zgradili svet, kot je bil.
Smrt izkusimo skozi različne aspekte:
- Izguba vseh vrst, razočaranje, neuspeh, ločitev, umik, menopavza ali želja po stalnosti.
- Predvsem razpad odnosa povzroči podobno depresijo in lahko pretrese način, kako doživljamo sebe – kot da bi partner zares umrl.
- Ves čas se ločujemo … stvari in ljudje odhajajo …
Sestavni del procesa žalovanja sta tudi strah in sovraštvo (do smrti). Sovraštvo je pogosto usmerjeno proti neki višji, npr. božji avtoriteti ali čez čas tudi proti osebi, ki smo jo izgubili. Pogosto pomislimo na samomor ali na opojne substance kot možno rešitev za številne izzive, ki so nastali ob izgubi.
Posledice žalovanja
Ta izjemna situacija nas lahko:
- spremeni – da se začnemo bolj zavedati sebe,
- osvobodi, da vidimo, kaj je res bistveno,
- nas zlomi,
- lahko pa patološko žalujemo in se iz tega nikoli ne izkopljemo.
To je odvisno od tega, ali razumemo, kako žalovati.
Kako žalovati?
Žalovanje ni šibkost, ampak psihološki proces, ki je ključnega pomena za človekovo zdravje. Ta psihološki proces je pogosto zelo otežen zaradi objektivno spremenjenih povezanih okoliščin (težave s financami po preminulem, določena opravila, ki jih je opravljal, padejo name kot osebo, ki ostaja, otroci, samota, luknja v meni).
Težava je tudi v družbenem pristopu k žalovanju, saj smo v družbi priča številnim tabujem glede smrti, zato se preživeli oz. tisti, ki ostaja, sooča z distanco v družbi, ker družba do minljivosti nima ustreznega odnosa ali se s tem ne želi soočati. Tako ima človek občutek, da ne pripada več družbi, ki ji je še do nedavnega pripadal ali da mu družba določa, kdaj je konec žalovanju. Vedno je v zraku vprašanje, ali ljudje v okolici pomagajo ali škodijo tistemu, ki ostaja, zato ga pogosto izolirajo in se odtujijo od njega. Posledično ni izključen iz družbe samo žalovani, ampak tudi žalujoči.
V žalujočem se spremeni tudi odnos do sveta. Naenkrat ima občutek, da sam privlači probleme; da nima ne moči, ne interesa, ne česarkoli drugega, kar lahko privede do občutka paranoje. Žalujoči naenkrat več ne razume sveta, izgubi vero, sprašuje se o smislu življenja, a mora doseči združeno verzijo sebe.
Pomen žalovanja
Tako moramo žalovanje razumeti kot bistveno, ne patološko in se naučiti žalovati – iznajti moramo nove rituale, ki nam bodo pomagali preživeti brez žalovanega.
Prvi korak je premagati velik strah pred žalostjo. Naš prevladujoči pristop je pogosto, da jo odganjamo. A s tem, ko realnosti pogledamo v oči, si priznamo, da smo umrljivi in da na naše življenje vpliva več stvari, ki sestavljajo naše bitje in ene izmed njih tudi bolijo. Vendar se moramo zavedati, da imamo sposobnost da izkušamo in preživimo žalovanje, ki se lahko zgodi v ekstremih in nas lahko krepi.
Močno sanjanje v povezavi z umrlim
Sanje nam, tako meni Kastova, običajno nakazujejo pot in nas vodijo po poti žalovanja. Lahko nam v sanjah nekdo pride stisnit roko, kar naznanja poslavljanje. Kasneje se lahko z njim pojavljamo na poti, po kateri hodiva skupaj ali sanjam, da sem jaz naenkrat človek, ki je umrl. Nezavedno vodi to pot žalovanja. Vsaka stopnja od nas zahteva premagovanje določenih izzivov. Vendar pa se moramo zavedati, da naša potreba, da bi ostali v simbiozi z nekom, ki je odšel, nasprotuje potrebi, da se od te osebe ločimo, kar bi nas počasi osvobodilo. V ekstremnih primerih to hrepenenje oz. pogrešanje povzroči dolgoročno fuzijo z umrlim in človek po izgubi nikoli več ne zaživi.
Zato je ritem simbioze in za njo ločitve, osamosvojitve ter individuacije ključen ne samo za majhnega otroka, ampak tudi za odraslega. To simbiozo med dvema človekoma pa nasledi odnos do transcendentnega, do nečesa večjega od nas, ki ostane po odhodu osebe iz našega življenja.
Najhujše je sprejeti smrt kot del življenja in se ne več boriti proti njej. Zanimivo pa je, da najbližji potrebujejo največ pomoči, če umirajoči mirno sprejema smrt. A pomembno je, da žalujoči ne obteži umirajočega s svojimi strahovi in težavami v zadnjih urah pred smrtjo in ga spusti umreti.
Žalovanje poteka v štirih fazah.
Faze žalovanja:
- Faza zanikanja
- Faza čustvenega kaosa
- Faza iskanja in separacije / ločitve
- Faza novega odnosa
1. Faza: zanikanje (nekaj ur do 1 tedna po odhodu)
V prvi fazi pride do občutka paralize zaradi odsotnosti občutkov. Človek ne more verjeti, da je bližnji res umrl ali odšel. A naša ljubezen ni umrla z njim – na nek način zaradi šoka otrpnemo. Občutimo, kot da smo umrli z njim, da smo otopeli, sploh če je nenadna smrt ali odhod, ta občutek traja še dlje.
V tej fazi je dobro, da se žalujoči počuti, da ni sam, a hkrati mu ne smemo dajati občutka, da je popolnoma nesposoben poskrbeti zase. Življenje mora nadaljevati neodvisno v krogu prijateljev, sorodstva in sosedov. Če tako čutijo, naj tudi oni jokajo, naj ne zadržujejo joka.
V primeru smrti pogled na truplo pomaga pri ohranitvi realnosti in sprejemanju smrti. V tem primeru ne idealiziramo, kot da je mrtvi še živ. Tudi v primeru žensk, ki rodijo mrtve otroke, je dobro, da jih vidijo, da si kasneje ne predstavljajo, da bodo rodile pošasti ali kaj podobnega.
Problemi faze zanikanja:
- Če posameznik potlači izgubo, pa je bil sicer zelo čustveno navezan na osebo, in življenje pelje naprej, kot da se ni nič zgodilo, saj želi čimprej pozabiti. Posledično ima tak posameznik pogosto psihosomatske težave, glavobole, nespečnost ali se zateče v opojne substance.
- Lahko gre za posameznika, ki preide zavestno žalovanje, a žalost ohranja v nezavednem in ga zato opišemo kot vase zaverovanega posameznika, ki je ponosen na svojo neodvisnost in samokontrolo, čustva; žalost in solze so zanje šibkost.
- Lahko gre za neko življenjsko filozofijo ali vero, ki nam preprečuje žalovanje ali človeka ustavi praznina od smrti dalje in požre žalovanje.
- Lahko pa se želi žalujoči izogniti skupnemu žalovanju z drugimi, sam pa ne zna, ne zmore.
V takih primerih lahko sanjamo, da se išče lastnika krste ali da je krsta nepokopana – torej nekaj je umrlo, a nismo imeli pogreba in nismo žalovali.
2. Faza čustvenega kaosa
V drugi fazi nastopi čustveni kaos, ko nas prevevajo čustva, ki jim ne vidimo ne konca, ne kraja. Še posebej, če je odhod nepričakovan, čutimo veliko žalosti in jeze. Na primer smo jezni, ker ne smemo slabo govoriti o mrtvih, a jeza je močna, ker nas je umrli zapustil in s tem povzročil cel kup težav. Včasih smo jezni na situacijo, ker umrli redko zares izbere smrt (v smislu samomora), kar kaže na našo nemoč, ranljivost in minljivost. Če pa najdemo krivca, pa dokažemo, da nismo tako nemočni, lahko se razvije celo nekakšna agresija do življenja. Z žalovanjem pa vseeno dobimo priložnost, da na novo premislimo odnos, bolj realno.
Seveda je tudi žalost izjemno močna v tej fazi, ko žalujoči išče žalovanega. Strah nas je, kaj bo, kaj vse nas čaka, kako bo živeti brez te osebe. Pogosto je prisotna slaba vest ali občutki krivde, če imamo občutek, da česa nismo naredili prav, kar otežuje ali onemogoča žalovanje. Uspeh žalovanja je pogosto odvisen od odnosov med sorodniki in umrlim – to so zelo pomembni občutki! So pa včasih prisotni tudi občutki veselja, veliko govorimo ali razmišljamo o tej osebi, kaj vse smo dobrega ali smešnega počeli skupaj. Pomembno je predvsem, da ne tlačimo, ampak čutimo.
Dobro je, da žalujoči z umrlim ali osebo, ki je odšla, nadaljuje intenziven notranji dialog v sebi. Pomembno se je zavedati, da gre za proces žalovanja, sicer se žalovanje podaljša. Do umrlega ali osebe, ki nas je zapustila, je v tej fazi priporočljivo ohranjati čim bolj pozitivna čustva, a je nujna tudi distanca med njima, da se odnos bolj zavestno integrira v psiho žalujočega. Namreč ko sprejmeš, da je mrtev ali odšel, šele lahko sprejmeš nov odnos z njim. On je v tebi kot del tebe.
V preteklosti so si za žalovanje vzeli več časa in prostora, bolj so bili povezani z življenjskimi cikli, rojstvom, smrtjo in vsemi ostalimi. Pred smrtjo je umirajoči poklical bližnje predse in so se o tem pogovarjali. Danes pa je pogosto, da žalujoči tako obremeni odhajajočega, ker ne zmore predelati svoje žalosti, da mu na nek način ne pusti oditi. To se kaže tudi v vse pogostejšem podaljševanju življenj s pomočjo različnih medicinskih aparatov na račun odhajajočega, ki je že davno pripravljen oditi. V tej fazi je ključno, da smo prisotni ob žalujočem in z njim delimo to preizkušnjo, kar pomeni, da zares poslušamo in smo pozorni (brez da bi preveč pozornosti vračali nase). Namreč učinkovito žalovanje izkuša in zdrži ta čustveni kaos, dovoljuje razkroj starega odnosa, da se lahko rodi nov.
Problemi v fazi čustvenega kaosa
Izzivi te faze se pojavijo predvsem:
- pri ljudeh, ki ne najdejo poti ven iz žalovanja – postanejo kronični žalovalci, so depresivni, ker jih je žalost prevzela (ne, ker bi jo potlačili), ne morejo pa naprej skozi proces transformacije, na primer s pomočjo jeze.
- Pri ljudeh, ki jih drži krivda, ki je prisotna še od prej, iz časa odnosa. A odločamo sami, koliko smo še dolžni nekomu ali nečemu. Pri temu se zaplete, ko čustvenega kaosa povezanega z žalostjo ne moremo do polnosti doživeti ravno zaradi krivde, ki nas vleče nazaj vase. Krivda lahko zapre žalujočega, tudi če ni potlačena in tako omeji percepcijo posameznika, da sploh ne vidi, kako bi se življenje lahko nadaljevalo. Takrat tak človek potrebuje zunanjo pomoč okolice.
3. Faza iskanja in separacije (od tednov do let)
V tej fazi so najbolj prisotni občutki jeze in krivde, ki pomagajo iskanju pomena tega odnosa. Namreč dokler smo lahko jezni na nekoga, ta oseba ostaja tu, se v resnici ne ločimo od nje. A po drugi strani je odnos še potrebno razjasniti v smislu, kakšen potencial ta odnos predstavlja v meni. Torej kakšen je moj vidik tega odnosa in kako lahko integriram, kar on predstavlja, v novo oblikovani strukturi psihe. Lahko gre za aspekt mene, ki mi sploh ne ustreza. V tem primeru gre za odpor, da bi se spremenili, se zares ne želimo.
Po drugi strani pa nas spominjanje na umrlega ali nekoga, ki je odšel in na to, da je odšel, pripravlja, da zaživimo življenje brez njega. Iskanje in separacija žalujočega vrže nazaj k svojim lastnim virom, da ponovno prevzame vse lastnosti, ki jih je pripisal tej osebi – takrat notranji dialog nadomesti tistega s to osebo – da se na nek način ponovno najdeta … lahko pa ostane skrivnostno povezan z njim vse življenje in se nov odnos ne razvije.
Ta faza je uspešna, če sledi razmišljanje o potrebi po separaciji in odhodu, da to separacijo sprejmeš. Fazo iskanja in najdenja ter ločevanja ponavljamo, kar nam dovoljuje soočenje s to osebo v nas – tako ugotovimo, kateri del nas samih je tako povezan z žalovanim in kako. A ker na stare pogoje življenja več ne moremo računati, moramo zgraditi nov odnos s svetom.
Iskanje in ločevanje vključuje faze obupa, depresije ali apatije, tudi, kot smo že rekli, misel na smrt – ko življenje nima več smisla. Zaključi se, ko žalujoči lahko izrazi svoje kaotične občutke in ko najde pomen tega odnosa, ki ni zgolj nekaj zunanjega, ampak tudi nekaj povsem notranjega, kot del psihe žalujočega. Ko najde vrednote, ki so bile skrite v odnosu in jih lahko sprejme kot del potenciala njunega odnosa, ki lahko živi dalje.
Pomembno je, da žalujočih ne prepričujemo, da opustijo iskanja in da sprejmejo izgubo. Fantazije o čudežni oživitvi so predvsem prisotne pri vojnah in jih je še posebej težko zaključiti – tu je še posebej pozna separacija, a za žalujočega je pomembno, da lahko pripoveduje o svojih fantazijah, saj so s tem čustva še živa. Pomembno je, da si vzamejo čas, ki ga potrebujejo, da občutke predelajo.
Težave v fazi iskanja in separacije
V tej fazi je problematično predvsem:
- ko žalujočega prevzame iskanje prisotnosti umrlega/odhajajočega bolj, kot ko je bil še tu.
- Nevarnost samomora – ko ima žalujoči idejo slediti umrlemu, ker ni odpora do smrti. Kar 40% vdovcev sledi smrti svoje žene v prvih 6 mesecih po smrti. V tej fazi je življenje brez te osebe manj privlačno kot smrt.
- Ljudje, ki so zgodaj izgubili starša, bolj agresivno nastopajo ob izgubi partnerja ali so celo suicidalni.
- Če se separacija ne zgodi, pač pa žalujoči ohranja simbiotični proces z osebo, ki je odšla.
Dobro je na nek način sprejeti, da zdaj žalujoči v nekih vidikih postaja podoben preminulemu, a ne popolnoma isti, pač pa nekoliko drugačen. Pojavlja se vprašanje: Hočeš živeti ali umreti? Če se žalujoči odloči živeti, potem počasi naloge umrlega ali osebe, ki je odšla, prevzame centralni del naše psihe – sebstvo, božje v nas, da se lahko zgradi nov odnos s to osebo in svetom.
4. Faza novega odnosa s svetom
Ko faza iskanja in separacije doseže stopnjo, ko ne zavzema vsake misli in ne zapolnjuje uma žalujočega, se lahko začne naslednja faza povezovanja s seboj in z okoljem na nov način. Predpogoj za to fazo je, da umrli postane „notranja podoba“, ki se prav tako lahko spreminja. To pomeni, da oseba, ki je odšla, zaživi v žalujočem, na način, da odslej žalujoči včasih kaj počne kot je to počela oseba, ki je odšla. Nevarno je, da žalujoči popolnoma zdrsne v njegovo vlogo, ko ves čas razmišlja, kaj bi naredila oseba, ki je odšla. A na nek način se je žalujoči spremenil, ker je žalovana oseba bila del njegovega življenja in ga s tem nekaj naučila.
Še posebej, če se je žalujoči izživel v odnosu s preminulo osebo, lahko zdaj te lastnosti postanejo del njegovega potenciala (nadaljuje odnos z novimi kontakti, prijatelji, ki so v odnos prišli s strani umrlega). Bolj ko se žalujoči prilagaja novim vlogam, ki jih od njega zahteva življenje in razvija nove karakteristike kot posameznik znotraj teh vlog, hitreje ponovno pridobi zaupanje vase in samospoštovanje.
Uspešen proces žalovanja zahteva, da žalujoči gre skozi spremembe in posledično oblikuje nove odnose. Pomembno je, da je izguba zdaj sprejeta, odnos z umrlim pa sčasoma postane postranski, ker se ustvarjajo novi odnosi.
Lahko se vedno vračamo nazaj v prejšnje faze … to je del procesa, sploh če se zgodi kaj podobnega in to povežemo v isto izkušnjo, čeprav gre za nekaj drugega. A prisila, da to ponavljamo, počasi šibi, posebej, če kmalu spet nekoga izgubiš, je dobro, da so ljudje ob tebi. Na primer ljudje, ki so izgubili mamo pred 11 letom, bodo na vse prihodnje izgube reagirali veliko bolj agresivno, saj bo zanje ista izkušnja in bodo posledično doživeli isto stopnjo stresa.
Za ustrezen proces žalovanja je ključno sprejeti smrt in žalovanje, čustva pa izživeti, prežvečiti, zdržati. Ostanki izkušenj, ki smo jih delili z umrlim, so pomembni z namenom, da odnos ostane pomemben žalujočemu in da proces integracije (vključevanje določenih lastnosti in vedenj preminulega v psiho žalujočega) v njegovi psihi lahko uspe. Nezavedno zagotovi impulze, ki so pomembni za nadaljevanje življenja, pri čemer se aktivira samoozdravitvena funkcija psihe. Takrat se na primer pojavijo sanje o umrlem, da je spet živ in zdrav.
Simbioza in individuacija
V procesu žalovanja je ključno identificirati, kaj pripada žalujočemu in kaj umrlemu. A nek odnos med njima mora še naprej obstajati, saj se s tem ohranja občutek varnosti. Hrepenenje po simbiotičnem združenju je nekaj, skozi kar mora vsak, ki žaluje, ampak potem moramo dalje. Separaciji in individuaciji potem ponovno sledi potreba po simbiozi itd.
Ko je žalovanje podaljšano ali potlačeno
Vsaka faza žalovanja s seboj nosi nevarnost, da v njej obtičimo, da se žalujoči odloči za pot nazaj in se ne sooča več z žalovanjem kot nadaljujočim se procesom. V terapiji se pogosto srečamo z ljudmi, ki katere izmed faz niso ustrezno ali dovolj odžalovali. To je pogosto posledica dejstva, da se v naši kulturi hitro prenašanje in »obdelava« žalovanja jemlje kot znak moči. A to lahko vodi v občutke depresije, ki so za dotično osebo skrivnostne, saj jih ne razume. A zaradi nedokončanega procesa žalovanja in potlačene žalosti vsak žalosten dogodek sproži to neizživeto in neprečuteno žalovanje. Žalovanje ima lahko depresivni podton tudi, ko agresivnost in sovražnost do umrlega vztrajajo (ker je žalujoči zapuščen, prisiljen soočiti se s smrtjo in novo postaviti red), a jih žalujoči ne prizna. Zato je res ključno si vzeti čas in se temeljito posvetiti vsakemu občutku posebej.
Različni vidiki smrti
Na smrt lahko pogledamo na različne načine.
Če vidimo zgolj katastrofični del smrti, ga moramo potlačiti, ker je preveč strašljiv. Posledično potlačimo tudi žalovanje, ker preveč boli in to lahko privede do številnih psiholoških zapletov. Lahko bežimo v dejavnosti, kot obliko upora proti smrti, ali pa se ta občutek preusmeri v dejstvo, da ničesar več ne spustimo iz rok.
Če vidimo samo transformativni vidik smrti, pa lahko pozabimo, kako izjemno bolečino in nesigurnost odkriva. Takrat postanemo preveč romantični, celo do točke, ko hrepenimo po smrti in vse spustimo z rok prehitro.
Končanje žalovanja
Normalno je, da iščemo način, da bi spet našli umrlega ali da se z njim združimo, zato da lahko gremo naprej z življenjem. Pomembno je, da najdemo način, kako preminuli v nas zaživi dalje, ker smo se v določenih aspektih spremenili ravno zato, ker je ta oseba bila del našega življenja, torej nas je prišla nečesa naučit. Ko sprejmemo smrt ali odhod in celo mogoče v njej najdemo smisel (npr. nova znanja, vedenja, izkušnje) za naše življenje, se proces žalovanja zaključi.
