Za otrokovo odgovorno vedenje v družbi in razumevanje družbenih meja mu je meje potrebno privzgojiti. Naivno je pričakovati, da ga bo tega naučila družba, da se bo že naučil, ko se bo moral, ali pa ga bo skozi preizkušnje vodilo življenje. Čeprav je vse to tudi res, s tem svojo odgovornost vzgajanja prelagamo na druge, otroka pa prikrajšamo za spretnost v družbenih pravilih, ki krojijo večino našega skupnega sveta. S tem svojega otroka ne omejujemo v smeri kreativnosti, kot se pogosto napačno razumeva, niti ga ne vzgajamo v rigidnost ali avtoritarnost. Z vzgajanjem svojega otroka navajamo na spretnost pri družbenih pravilih, da jih, ko odraste, suvereno, skladno s svojimi izkušnjami in mišljenjem upošteva, ali pa ne.
Postavljanje meja pa je tudi nujno, kadar je situacija nevarna, se pravi, če škodi zdravju, če gre za agresivno vedenje ali če otrok dela škodo. Otroka lahko v določene odločitve vključimo, kot na primer, kam bi šli na dopust, kaj bomo skuhali za kosilo ali kaj bi gledali po televiziji, vendar je potem odločitev skupna. Sicer pa je dobro, da pri določenih navodilih otroku damo izbiro, da sam odloča, na primer med dvema oblekama, pri hrani in pri igri. To mu daje občutek, da nam je njegovo mnenje pomembno in da mu v določenih okoliščinah, ki so varne in neškodljive, zaupamo v tej meri, da so določene izbire prepuščene njemu. Ob tem se počuti svobodnega in pomembnega, da lahko pri nekaterih odločitvah sam odloča o alternativah. Posledično pa bo samozavestnejši, ko se bo moral o določenih stvareh v njegovih letih odločati sam.
Pogosto nas otroci ne slišijo, ker se zaigrajo in so dejansko v svojem svetu, ki si ga ne želijo zapustiti. Včasih nas namenoma ne slišijo, ker si ne želijo opraviti tistega, kar smo od njih zahtevali. Njihovo realno selektivno pozornost lahko čez pet minutk preverimo s kratkim vprašanjem, kot na primer: »Bi kdo sladoled?«. Takrat vidimo, ali je naš otrok dejansko zatopljen v igro, ali si enostavno ne želi upoštevati pravil, ki mu niso všeč. Lahko pa se zgodi tudi, da otrok dejansko slabo sliši, kar je pri otrocih tudi zelo pogosta težava zaradi številnih vnetij ušes in v tem primeru ga je potrebno čim prej odpeljati k zdravniku, da težava s sluhom nima dolgoročnejših posledic.
Če želimo biti učinkoviti pri postavljanju navodil, je dobro, da najprej pridobimo pozornost otroka in mu damo le eno navodilo naenkrat ter govorimo odločno, jasno, kratko, spoštljivo in vljudno. Počakamo, da to naredi, na primer pet sekund. Če sledi našemu navodilu, ga pohvalimo. Če sledi nezaželeno vedenje, ga ignoriramo in kasneje skušamo odvrniti pozornost na nekaj drugega. Potem ponovno ponovimo navodilo z uporabo ko-potem, kot na primer, »Ko si boš umila zobke, bova prebrali pravljico.«. Otrokom ne grozimo. Kaj šele, da bi z njimi obračunavali fizično, kajti prav to najbolj kaže, da nas je preveč spravil s tira, da čutimo, da položaja nimamo pod nadzorom.
Navodila skušamo formulirati pozitivno in jasno, ker jih otroci vizualizirajo. Če je navodilo negativno, obstaja nevarnost, da bo razumljeno kot kritika in bomo doživeli odpor. Prav tako je dobro, da se izogibamo ohlapnim navodilom ali navodilom, ki so v obliki vprašanj (npr. Boš zdaj pospravil igračke?), kajti zelo verjetno bomo dobili odgovor »ne« in ne bomo vedeli, kaj naj z njim. Tudi navodilom »dajva« se moramo izogibati (na primer: dajva se zdaj obleči), kajti obstaja verjetnost, da bo otrok pričakoval, da se mu boste pomagali obleči. Če je potrebna razlaga, vedno najprej izrečemo navodilo, šele potem podamo razlago.
Ko smo sami nestrpni in nemirni, bo navodil več, ker je našega potrpljenja manj, otroci pa so bolj zmedeni, zato posledično manj »ubogljivi«. Pomembno je tudi, da ne dajemo nepotrebnih navodil. Naša pričakovanja naj bodo skladna z realnostjo in prilagojena starosti in sposobnosti našega otroka. Ne uporabljajmo navodil, ki vsebujejo besedo »nehaj«. Omogočite otroku čas in prostor, da navodila lahko upoštevajo. Pri navodilih skušajmo podpreti navodila svojega partnerja, tudi če se z njimi ne strinjamo. Nesoglasja prilagodimo, kadar otroci niso navzoči. Upoštevanje navodil skušajmo vedno pohvaliti, neupoštevanju pa naj sledi posledica.
