Terapija danes še vedno številnim ljudem predstavlja tabu. Ko omeniš psihoterapijo pri ljudeh občutiš odpor, ki ga izrazijo z besedami: »No, tako slabo mi pa še ne gre. Zmešalo pa se mi še ni!«, ali pa »V Polje ali v Begunje pa me še ni treba pošiljati!« in podobno. Ljudje namreč psihoterapijo, namenjeno pomoči reševanju vsakdanjih stisk, enačijo z globljimi duševnimi težavami, ki se jih običajno obravnava v kateri izmed psihiatričnih ustanov pri nas.
Pa ne gre za to. Gre bolj ali manj za dejansko pomoč, pogovore, namenjene olajšanju duše, kadar v življenju ne gre. Psihoterapevt ne ocenjuje, v kakšnem stanju ste k njemu prišli, da bi vam povedal, koliko vas še loči od psihiatrične bolnišnice, pač pa poskuša raziskati vire vašega duševnega zdravja, vaših sposobnosti in znanj, na katera se lahko oprete, ko potrebujete pomoč. Druga bojazen pa je verjetno, da boš, enkrat ko poiščeš pomoč, ali si vsaj priznaš da jo potrebuješ, do konca življenja odvisen od tuje pomoči.
Pa ni tako. Čeprav je podobno namenjena zaupanju vaših težav bližnjemu, psihoterapevtska pomoč ni enaka pogovoru s prijateljem. Psihoterapevt je namreč nekdo, ki vas dojema objektivno in nepristransko, zato da boste spet sposobni uspešno delovati in živeti samostojno. Prav tako je z etičnim kodeksom vezan na zaupnost podatkov, ki jih delite z njim. Terapevtska soba predstavlja okolje, kjer se človek lahko počuti varnega in sprejetega.
Za psihoterapevta pa je srečevanje s klientom posebno doživetje, ki bi ga lahko opisali kot potovanje v novo deželo, kamor dotlej še ni potoval. Osnovne stvari so dogovorjene vnaprej, a kljub bogati praksi srečevanja z ljudmi čar duše vsakega novega klienta prinaša nove občutke, nova doživetja in nova spoznanja. Vsak klient se terapevta dotakne na svojstven način in v njem pušča svoje sledi.
Spoznanja, do katerih se klient in terapevt med seansami dokopljeta, niso stvar šablone, ki jo terapevt uporablja pri vseh klientih enako, pač pa so plod izmenjave energije med obema, projekcij med njima in pa sposobnosti in zmožnosti branja sporočil našega nezavednega. Kot pravi Jung, je nezavedno prav zares nezavedno, zato se teh sporočil resnično ne zavedamo. Lahko pa jih posredno razbiramo preko sanj, ki nam pogosto slikajo pot, po kateri naj bi se klient in terapevt skupaj odpravila v smeri klientove samouresničitve.
