Bližajo se prazniki, ko se ljudje veselijo druženja z bližnjimi in daljnimi znanci, ko so trgovine polne vabljivih posebnih ponudb in ko v soju prazničnih luči tudi v nas vzbuja več upanja, kot sicer. Po eni strani nas blišč praznikov vodi v slasti vsemogočnosti, v moč izpolnjevanja želja in sanje na krilih naše domišljije. Po drugi strani pa se moramo zavedati posledice letenja – nedvomen pristanek na realnih tleh. Zdaj ne razmišljamo o tem, kako bomo prihodnji mesec pokrili negativno stanje na svojem računu. Ne razmišljamo, če so ljudje, ki nas obkrožajo le v prazničnih decembrskih dneh zares naši prijatelji ali se z njimi le kitimo podobno kot s številom prijateljev na našem FB profilu. Še najmanj pa razmišljamo o tem, kaj nas v življenju zares osrečuje.
Po drugi strani pa so prazniki najtežji del koledarskega leta za ljudi, ki so osamljeni, žalostni, depresivni, tesnobni zaradi različnih razlogov. Ob pogledu na množice, ki se veselijo, postanemo še bolj sami. Ob sanjarjenju, kaj vse bi imeli, pa zaradi prazne denarnice, brezposelnosti ali druge brezizhodnosti tega ne moremo, se počutimo še manjši, še šibkejši, še bolj nemočni. Plehkost potrošništva nam v teh tihih trenutkih ni dojemljiva. Naša žalost je nepopisna. To je čas, ko običajno delamo inventure svojih življenjskih izbir in če ne živimo, kot smo si želeli, nas to spravlja še v večjo stisko, še bolj se sprašujemo, ali ima vse skupaj sploh kakšen smisel.
Ampak prave in do samega sebe iskrene življenjske poti so poleg kratkotrajnejših bleščečih odsekov sestavljene tudi iz stranpoti, temačnih predelov in slepih ulic. Bolj, ko se tega zavedamo, bližje smo svojemu bistvu in lažje nam je. Če želimo v polnosti doživeti bližino partnerja ali družine, moramo doživeti tudi občutek, kako je, če si sam. Če želimo razumeti, kaj pomeni, da nekaj lahko preudarno kupiš, moramo razumeti, kako težko je, kadar denarja ali službe nimaš. Če se želimo iskreno nečesa ali nekoga veseliti, moramo občutiti tudi, kako hudo je prebroditi žalost, tesnobo ali depresijo. Če želimo živeti polno življenje, potem vemo, da smo včasih na vrhu in včasih na dnu.
Pravijo, da so prava darila tista, za katera vemo, da nam jih obdarovani ne morejo povrniti, sploh če nas ne poznajo, ali so tega iz različnih razlogov nezmožni. Kajti v teh primerih tisti, ki je podaril, prejme več, kot tisti, ki je darilo prejel. Tisti pristni občutki so vedno enostavni, a tako težki, ker je že za posebno idejo, kako nekoga razveseliti, potreben čas, premislek in seveda napor, da nekaj naredimo drugače. Na primer, lahko obiščemo nekoga v domu za ostarele, ki nima svojcev. Lahko starejši gospe pomagamo na poti iz trgovine ali z njo vsaj za trenutek postojimo in ji stisnemo roko. Lahko kaj podarimo otroku, ki ga ne poznamo dobro, a vemo, da bodo brez podpore drugih, tudi to leto dobri možje pozabili nanj. Lahko se pogovarjamo z bolnikom, ki se ne zaveda svojega obstoja, obstoja svoje bolezni ali njenega štadija. Lahko ogovorimo daljnega znanca, ki je pred kratkim nekoga izgubil in ostal sam.
Ni pomembna gesta. Pomemben je namen. Občutek, ki ga ob takem dejanju doživimo, se ne more meriti z bolj ali manj dragimi darili, ki jih lahko kupi denar. Občutek ostane z nami dlje, kot tisti, ki ga reklamira naš televizijski sprejemnik ali spletne strani skozi ves praznični čas. Ta občutek je širok in ne prežema le našega odnosa z nekom, pač pa se nalezljivo širi na vsa področja našega življenja. Do njega težje pridemo, a je ravno zaradi tega, ker je tako drugačen, njegova vrednost v naših srcih pomembnejša. Le poiskati moramo prave priložnosti zanje!
