Ko poskušamo vzpostavljati red in otroku postavljati meje, se pogosto znajdemo pred izzivom nadzorovanja svojih lastnih občutkov jeze, krivde, usmiljenja ali še kar drugega, kar postavlja doslednost pri postavljanju pravil in ohranjanju meja pod vprašanj. Zato je ključno, da se v mislih na nek način najprej pogovorimo sami s seboj. Katero vedenje želimo sankcionirati? Kakšne upore lahko pričakujemo? Kaj lahko sprejemamo in česa ne? Kje pričakujemo največji izziv pri lastni doslednosti? Kaj nam bo najtežje izvajati? Nam je najhujši jok ali nam je hujše dretje in upiranje? Kakšni občutki se nam običajno sprožajo v takih primerih? Imamo sami težave s pravili ali doslednostjo? Kako se sami lotevamo stvari, ki so nam težko izvedljive? Kaj nas spravlja v stisko? Kaj nas pri otrocih najbolj razburi? Kaj nas povsem spravi s tira? Kaj nas spravlja v obup in stres?
Pri tem je pomembno pomisliti, česa nismo marali v svojem otroštvu in posledično česa ne zdržimo pri postavljanju meja pri svojih otrocih. Če se pogosto soočamo s težavami pri nadzorovanju stresa in svoje jeze je pomembno, da poiščemo napetost v sebi, skušamo globoko dihati in se sprostiti ali naredimo vaje, ki bi nam k temu pomagale. Starš, ki otroka udari, to pogosto stori iz lastne nemoči, ker ne najde boljšega načina za sprostitev svoje jeze in za otrokovo ubogljivost. Zato moramo biti pozorni na svoje negativne samogovore, kako ne zmoremo, kako smo sami v tej stiski, kako je naš otrok grozen, kako tega nismo pričakovali, da se nikoli ne bo spremenil, jaz pa tega nikoli ne bom mogel sprejeti, itd. Poskušamo biti bolj spodbudni do sebe. Na primer, da gre za običajno razvojno fazo, ki jo moramo skupaj prebroditi, da se otrok bori za svojo samostojnost, to mu pomaga pri vzpostavljanju lastnega zaupanja vase in v svoje sposobnosti in zmožnosti, da večina otrok poskuša podobno poiskati lažje načine in se izogibati pravil. Lahko se umirimo z mislijo, da otrok testira svoje meje, če lahko obvelja njegova volja.
Vprašamo se, ali je to, zaradi česar smo znervirani, res tako pomembno? Ali bo čez teden ali mesec dni kaj drugače? Kako bo čez leto dni? Kako bo, ko bomo imeli 70 let? To nam pomaga, da na trenutno navidezno nerešljiv problem pogledamo z neko distanco. V mislih se lahko preselimo v preteklost, k nekem prijetnem občutku ali sanjarimo o prihodnosti, ko bo problem že rešen. Poskušajmo se že med prepirom umiriti, globoko vdihniti, se ohladiti, skušajmo se prepustiti igrivosti ali se za nekaj minut fizično umakniti iz tega prostora.
Če to ne deluje, si vzamemo odmor (gremo na sprehod, v naravo, si pripravimo toplo kopel, preberemo revijo, pogledamo komedijo…), če seveda imamo v tem času varstvo za otroke in si to lahko privoščimo. Ko to ne gre, pomaga, da se za nekaj minut umaknemo v drug prostor, kamor se lahko zaklenemo, da se umirimo. Naš izbruh otroku običajno ne pomaga, ker bomo cilj dosegli z zbujanjem strahu pri otroku in bomo za vsakokratno postavljanje meja v prihodnosti vedno morali uporabljati grožnje. To je le eden izmed načinov postavljanja meja. Ko otrok spozna, da smo pri določenem pravilu dosledni in vztrajni brez, da ga ustrahujemo ali mu grozimo z odvzemom nekih ugodnosti, razume, da se mu bolj splača pravilo upoštevati. Na primer, če smo naveličani igrati nekomu čistilko, se zavedamo, da bo potrebno stvari spremeniti. Lahko nam to dvigne pokrovko in začnemo besneti ter vpiti na vse okrog sebe, ali skušamo odreagirati drugače. Na primer: »Pogovoriti se moram z Matejem o njegovih stvareh, ki ležijo povsod naokoli. Če se bova mirno pogovorila, bova našla dobro rešitev.«
V trenutkih, ko imamo občutek, da stvari ne obvladujemo več, se torej raje umaknemo iz situacije in se vprašamo, kaj je resnično naš cilj, kaj trenutno počnemo, ali nam bo to, kar počnemo, pomagalo doseči naš cilj ali moramo kaj spremeniti in narediti drugače. V vmesnem času skušamo vaditi relaksacijske tehnike, štejemo do deset, dokler zmoremo v eni sapi, ponavljamo vdihe in izdihe, dokler se ne počutimo sproščeno. Ključno pa je, da prepoznavamo misli, ki nas vznemirjajo in jih skušamo preoblikovati v alternativne, pomirjujoče misli. Moja naloga je, da se ne vznemirjam in mu pomagam najti pot do boljšega reševanja svojih težav in lepšega vedenja.
Dobro je, da se zavedamo, da so redko otroci problematični sami po sebi. Če smo iskreni do sebe, postanejo problematični za nas, ko jih ne naučimo pravočasno ravnati prav na za nas ustrezen in njim razumljiv način. Podobno, če jih učimo takrat, ko zanje ni primeren čas, npr. so lačni, zaspani, v stiski zaradi neke druge novosti, ki jo vpeljujemo v njihovo življenje, jih je strah, so fizično bolni. Ali pa od njih včasih pričakujemo stvari, ki jih njihov mali um še ne more dojeti, ker so še premajhni. Ne gre za opravičevanje neubogljivosti otrok, ker nas v svojem dojemanju večkrat povsem presenečajo, kako vse razumejo, kadar želijo. Gre pa za način, kako jim neka pravila predstavimo in razložimo skozi njihova simbolna očala. Če bodo otroci pravilo razumeli in ga lahko nekako skozi svojo simbolno igro uvrstili v svoj svet, se bodo pravila držali in bo dovolj le, da jih kdaj nanj opomnimo.
Če pa pravila niso razumeli ali ga – starejši otroci – ne želijo upoštevati, pa je mogoče dobro pravilo pojasniti še s kakšnega drugačnega zornega kota, kot da izbruhnemo v svoji nemoči, da bi vzgojili ubogljivega otroka. Otroci, ki so vzgajani v varnem okolju, so včasih nagajivi, ker svoje naravne agresivne impulze doma s starši varno izražajo. Naša naloga pri tem pa je, da ga sprejemamo z vsemi temi njegovimi impulzi, ob njihovem izražanju pa ga usmerjamo, kako bi bilo bolje te impulze izražati na drugim sprejemljiv način. Kajti če dobro premislimo, so redki starši, ki bi želeli le ubogljivega otroka v smislu robota, ki neselektivno in brez premišljevanja uboga vse, kar mu rečemo. Tak otrok je običajno v hudi stiski ali zelo prestrašen ali zlorabljen. Običajno si starši želimo otroka, ki bo o pravilu razmišljal in šele ko bo razumel pravilo, to pravilo upošteval, ker je to zanj koristno, se mu izplača, ali ima neupoštevanje pravila lahko raznorazne posledice.
